Slovenski pilot, ki je upravljal jugoslovanski "air force one" in deset let prevažal Tita

Mariborski as, ki je upravljal 27 tipov letal

Spoznali smo ga na ploščadi mariborskega letališča, kjer je ravno stopil skozi spodnjo loputo ameriškega bombnika iz druge svetovne vojne north american B-25J mitchell. Po pristanku je bil vidno navdušen nad zgodovinskim letalom, nasmeh na njegovem obrazu pa je razkrival vso strast do letalstva, ki jo kleni Mariborčan premore še danes. Stanko Šerc je nedvomno legenda med slovenskimi piloti, ki je življenje posvetil službi nad oblaki.

"Bil sem izšolani vojaški pilot. Letel sem na 27 različnih tipih letal in za seboj imam več kot šest tisoč ur letenja. Letalstvo je tudi zdaj, ko kot upokojenec živim mirno življenje v Mariboru, ostalo moj hobi," je hitel razlagati Šerc.

Obljuba najstniku: "Postani pilot, ženske bodo letale za tabo …"

Mariborčan je letalsko akademijo končal v Mostarju. Za letalski poklic se je precej po naključju odločil že po gimnaziji. Tam so ga bolj vabili na različne triletne tehnične šole, neki pol podpolkovnik pa ga je vprašal, ali bi rad postal pilot.

"Začudeno sem ga vprašal, kaj bi to pomenilo. Rekel mi je: 'Imel boš bele rokavice, lepe uniforme in ženske bodo tekle za tabo.' Takrat me je kot najstnika ravno prav razganjalo, zato sem takoj privolil in odšel v Mostar," se spominja Šerc, ki se je pozneje rad učil, v svojem poklicu se je stalno izobraževal in tako v karieri pilota tudi napredoval.

Tita je po svetu vozil deset let, bil je tudi inštruktor Gadafijeve akademije v Libiji

Bil je dovolj dober in zanesljiv, da se je pridružil izbranim pilotom, ki so jim zaupali takratnega jugoslovanskega "air forcea one", torej državno predsedniško letalo. Z njim je po svetu potoval deset let, vozil ga je na pet celin in bil njegov pilot vse do Titove smrti leta 1980.

"Za Tita sem letel od sedemdesetega do osemdesetega leta, vozil sem ga vse do njegove smrti. Pripravljen sem se bil veliko šolati, ogromno sem bil po svetu. Nekaj časa sem bil tudi inštruktor na akademiji pri Gadafiju v Libiji. Danes sem izmed Titovih takratnih pilotov še edini živ. Upam, da bo vsaj še nekaj časa ostalo pri tem."

Tito je imel rad letala z dolgim doletom

Titovi piloti so pozneje radi pripovedovali zgodbe, da je maršal tudi sam rad sledil poletu z zemljevidom in višinomerom, a naj bi pilote pri njihovem delu pustil na miru. Rad je letel, a je na svojih poteh nerad pristajal in dolival gorivo. Zato je za svojo floto tudi iskal letala z dolgim doletom. DC-6B je imel s štirimi motorji pratt & whitney R 2800 CB-3, vsako je imelo 2.500 "konjev", potovalno hitrost 460 kilometrov na uro, največji dolet pa 8.400 kilometrov.

Po tem letalu se je Tito vozil tudi z boeingom 727, ki je lahko pristajal in vzletal z zelo kratkih stez, vseeno pa je lahko letel na medcelinskih razdaljah.

"S Titom smo leteli z DC 6, nato tudi z boeingom 727 in caravellom 9. Sam sem, kot že rečeno, pilotiral 27 tipov letal, med katerimi so bili tudi nadzvočna lovca mig 21 in 23, super sabreji, letel sem tudi z antonovi in helikopterji," pravi danes 82-letni Šerc, ki je v svojem življenju izkusil zelo raznovrsten razpon letal.

Veliko je bil zdoma, otroci pa so doma hitro rasli

Ko se je Stanko Šerc z mariborskega letališča odpravil domov, oblečen v zlikano belo pilotsko srajco, se je še enkrat ozrl na svojo življenjsko pot. Poklic pilota je vedno zahteval vsega človeka in prilagojen način življenja, pri čemer ni bilo mogoče živeti brez odrekanj.

"Spomini so zelo lepi. Ni mi žal, toda moja družina je nastradala. Zelo malo sem bil doma, otroci pa so rasli. V Beogradu sem živel 40 let. Žena mi je umrla, hči je tam ginekologinja, zdaj jo bom obiskal, njo in vnuka ter pravnuka," je povedal.

Za konec smo Šerca še zbodli, ali so za njim kot pilotom potem res tekale tudi ženske, kot so mu obljubili ob koncu gimnazije.

"O, so tekle, so. A predvsem takrat, ko sem jim vzel in skril torbice," se je zasmejal Šerc.