Pogumne Slovenke, ki namesto šminke in petk izberejo "dolge gate" in čelado

Tisti, ki je ves čas na trnih, pa ga največkrat spregledamo

"Gre za sodelovanje dveh oseb, kjer je potrebna velika mera obojestranskega zaupanja. Pomembna je natančnost, veliko vloženega truda, potrpežljivosti, pa tudi pozitivna energija, umirjenost ter dobra koncentracija. In seveda veliko poguma," je medtem, ko je v negorljivem kombinezonu živčno pogledovala na zapestno uro, v roki tesno stiskala nepogrešljivi časovni karton (brez njega je posadka diskvalificirana) in z očmi po servisni coni nezavedno iskala svojega voznika, petkratnega državnega prvaka Darka Peljhana, dejala njegova sovoznica Tina Lazar.

Idrijčanka je bila ena izmed devetnajstih sovoznic, ki so v konkurenci 76 posadk minuli konec tedna nastopile na reliju slovenskega državnega prvenstva in pokala Mitropa v Novi Gorici. Skupina simpatičnih deklet in tudi gospa v srednjih letih, je še enkrat več rušila stereotipe o tipično moško obarvanem avtomobilskem športu, in se lotila dirkaške službe, ki bi se je večina dirkačev otepala.

Ata, mama in psihitater

Saj veste, sovozniki in sovoznice so tiste pridne mravlje, ki ves tekmovalni dan pridno bedijo nad vsako preteklo minuto, ob drvenju po ozki cesti sedijo na desnem sedežu in v rokah držijo le zvezek poln oznak, ki bi v prevodu dirkaškega jezika predstavile zaporedje ovinkov od štarta do cilja hitrostne preizkušnje. Vsaka njihova napaka pri branju zapiskov ali preračunavanju časov prinaša velike časovne pribitke, zato so jim neorganiziranost, nepazljivost in nedoslednost tuji. Ko posadka zmaga, na sovoznika vseeno večina pozabi, ko gre kaj narobe, so največkrat hitro spet v prvem planu.

"Res je, kadar se kaj pokvari, nimamo toliko tehničnega znanja o avtomobilih, smo pa zato toliko manj obremenjene. Če začne v dirkalniku kaj piskati in ropotati, me običajno hladnokrvno in odločno beremo naprej nekaj v smislu tišči D4 v L5, tišči!" razlaga naslednja sovoznica Martina Lazar, ki je nedavno prisedla k enemu najhitrejših voznikov relija v Sloveniji Roku Turku.

Prejšnji konec tedna sta vozila na reliju v Bolgariji, kjer sta se na eni izmed hitrostnih preizkušenj prevrnila na streho in morala obrnjena z glavo navzdol potrpežljivo počakati, da so ju gledalci spet postavili na štiri kolesa in potisnili iz jarka. Le nekaj dni pozneje, še sama je bržkone komaj verjela v tak razplet, je v cilju novogoriškega relija s Turkom slavila svojo prvo zmago v skupni razvrstitvi državnega prvenstva.

"Odlike dobrega sovoznika? Predvsem natančnost, vztrajnost in dobra organiziranost. Sovoznik mora biti pozitivno naravnana oseba, ki je dober motivator, se nikoli ne preda in ne glede na dogodke ostane hladen kot 'špricer'. Včasih moramo biti tudi malo psihologa, da razvozlamo, kaj se mota voznikom po glavi," dodaja sovoznica trenutno vodilnega voznika v slovenskem državnem prvenstvu.

Dekleta kot sovoznice v slovenskem avtomobilskem športu že tradicionalne

Če so bile Slovenke za volanom dirkaškega avtomobila še dokaj redke, jih je bilo na sovozniškem sedežu bistveno več. Že leta 1977 je na primer državna prvakinja takratne Jugoslavije v razredu do 1.300 cm3 kot sovoznica v zastavi 101 postala Marjetka Poberaj, Romana Gostinčar in Špela Kožar sta v začetku kariere pomagali znameniti slovenski voznici relija Romani Zrnec, kot sovoznica se je po osamosvojitvi Slovenije v sam vrh zavihtela tudi Vilma Repe, sovoznica Tomaža Jemca.

Deklet na vročem sovozniškem sedežu v zadnjem desetletju torej ni bilo malo, a na sam vrh – torej do zmage v skupni razvrstitvi – je po Repetovi šele na letošnjem reliju Saturnus uspelo spet stopiti Blanki Kacin.

Okolje jih navduši, nato privolijo na prvo vožnjo, ta jih zasvoji in …

Na reliju v Novi Gorici sta na zmagovalnem odru stali celo dve sovoznici. Da to nikakor ni služba le za mlada dekleta, z izkušnjami dokazuje že 57-letna Karin Thännhauser, ki že vrsto let sedi poleg odličnega nemškega voznika Hermanna Gassnerja. V Novi Gorici sta bila druga, tudi v tretjeuvrščem dirkalniku pa je zapiske prebirala Italijanka Emanuela Florean. Omenimo še Ursulo Mayrhofer, ki je bila z Gassnerjevim sinom v Novi Gorici skupno osma, lani pa sta osvojila naslov nemških podprvakov v reliju in tudi zmagala na slovenskem reliju Saturnus.

Dekleta v sovoznice največkrat prelevi vpliv okolja. Ko prvič privolijo na adrenalinsko vožnjo, ta pa jih nato v nekaj minutah povsem zasvoji. In ker so dekleta veljajo kot organizirana, hladnokrvna in dosledna, so od kariere oddaljene le še kak korak. Poti nazaj nato praktično ni.

Na letošnjih relijih državnega prvenstva se je tako preskusilo že deset sovoznic: Tina Lazar, Blanka Kacin, Nives Verbič, Ana Bobnar, Martina Lazar, Janja Štrekelj, Marija Kogej, Teja Vidmar, Barbara Tolar in Anja Verbič.

Večina voznikov se ne bi hotela preskusiti v sovozniški vlogi

"Marsikateri dirkač pravi, da se ne bi nikoli usedel zraven na sovozniški sedež. Zaupanje med voznikom in sovoznikom je ključnega pomena za uspešno odpeljano dirko. Če tega zaupanja ni, ta ne mora potekati kot bi morala. Voznik na primer ne sledi zapiskom sovoznika, sovoznik ne vodi voznika, tako kot bi ga moral. Zato mora biti to zaupanje popolno ter obojestransko," razlaga Anja Verbič, 22-letna Vrhničanka, ki je v Novi Gorici sedela ob Domnu Agniču v legendarnem BMW-ju M3 različice E30 in zmagala v diviziji III državnega prvenstva.

Že njen pokojni oče je bil voznik relija in avtokrosa in ko se najstnica smuka okrog dirkalnih avtomobilov v domači garaži, je navdušenje nad bencinskimi športi bržkone samoumevno. "Takoj ko sem bila dovolj stara za vozniški izpit, sem se s podporo s strani društva, ki ga je ustanovil moj oče, odločila tudi za tekmovalno licenco," dodaja Verbičeva.

Pri tem dodaja, da javnost sovozniško delo podcenjuje že na splošno in da posebnih razlik iz tega vidika med moškimi in ženskami ni. Ženske naj bi celo pogosto prejele več občudovanja s strani spremljavalcev dirk, češ, "le kako si upate usesti zraven". Toda odloča predvsem posameznikova želja in volja po delu in trudu, pri čemer spol ne igra ključne vloge.

"Strahu ni, obstaja le strahospoštovanje"

Kaj pa strah? Nesreče so kajpak sestavni del relija. Verbičeva je letos na primer doživela nesrečo na reliju na Hrvaškem, ko sta s Klemnom Popitom pri visoki hitrosti zadela umetno šikano, ob udarcu pa si je poškodovala trtico. Mirovati je morala sedem tednov. Tudi na reliju v Novi Gorici je bilo v karavani nekaj hujših nesreč, a na srečo brez posledic.

"Ko je čelada na glavi in ko se prižge zelena luč, strah izpuhti, ne razmišljaš o tem kaj bi lahko bilo. Jaz o strahu ne razmišljam. Je pa prisotno nekaj, čemur jaz pravim strahospoštovanje. Najprej do samega sebe, da si zmožen početi to kar počneš, a tudi do voznika, dirkalnika, ekipe ter vseh vremenskih pojavov in prigod, ki nas spremljajo," nadaljuje Martina Lazar, ki tistim dirkačem, ki se za noben denar ne bi prelevili v sovoznika, odgovarja, da tudi sama za nič na svetu ne zamenja svoje sovozniške pisarne.

Treba se je opogumiti in navdušenje nadgraditi s tekmovalno licenco

Navsezadnje je že pred leti z družino komaj čakala mesec maj, da bi reli Saturnus spet potekal mimo njihove domače hiše pri Jeličnem vrhu. Nato se je pridružila tekmovalnim ekipam, bila deklica za vse in spoznala skrivnosti te najbolj kompleksne discipline avtomobilskega športa. Pred štirimi leti se je vendarle opogumila, naredila licenco in se čisto zares usedla na sovozniški sedež. Včeraj je prvič zmagala.

Torej, katera bo naslednja?