Lizbona in atlantska obala

Pristanek v centru mesta

Zame je bilo prvo presenečenje že sam pristanek na lizbonskem letališču. Vsepovsod drugje so letališča od samega mesta oddaljena po kakih dvajset, trideset kilometrov, okoli letališč pa so njive in nič drugega. V Lizboni ni tako, letališče je kar v središču mesta, samo sedem kilometrov stran od strogega centra. Pristali smo dobesedno med stanovanjskimi bloki. Za vas ne vem, a jaz v teh blokih (prostovoljno) že ne bi stanoval.

Tudi Lizbona ima Elizejske poljane

Lizbono sem sicer okusil samo med večernim avtobusnim "sightseeingom". Najbolj se mi je vtisnila glavna avenija (Avenida da Liberdade), ki zelo močno spominja na pariški Champs d'Elysées. Menda so tudi cene v trgovinah povsem pariške. Sicer pa je vodička navedla veliko zanimivih dejstev, zapomnil sem si jih žal le delček. Na primer to, da se danes 400-letne vladavine Arabcev skorajda ne čuti. Vsaj iz arhitekturnega vidika. Leta 1755 je Lizbono porušil zelo močan potres, vse v mestu je zato mlajšega datuma.

Alkantara ali al'kantara?

Arabce pa se recimo še čuti v glasbi, navadah in jeziku. Eden od starih mostov čez reko Tajo, ki Lizbono loči od primestja, se imenuje Alkantara. Alkantara pomeni most po arabsko, bolj ali manj vse arabske besede pa se začnejo z "al".

Kaj imata skupnega San Francisco in Lizbona?

Vodička nam je predstavila še en most: ta je kovinski in skoraj enakega dizajna kot znameniti golden gate iz San Francisca. Povsem razumljivo, kajti skonstruirala ga je ista ekipa arhitektov.

Atlantik me je fasciniral

Več časa kot v portugalski prestolnici sem presedel za volanom, na cestah ob obali, atlantski seveda. Ustavil sem se mnogokrat, kajti visoki valovi, ki so silovito treskali ob obalo, so me resnično fascinirali. Kopat' se ravno ne bi šel, pa tudi deskarjev nisem opazil. Menda se najbolje deska zjutraj in zvečer - morda jih zato ni bilo. Da bi bili valovi previsoki, dvomim. Izgledali so visoki kake tri metre, pa sem prepričan, da so kdaj pa kdaj tudi dvakrat tolikšni, ali še višji.

Na skrajnem zahodu Evrope

Dosegel sem tudi najbolj zahodno točko celinske Evrope. Rt Roca (po portugalsko Cabo da Roca). Občutki? Uau! Seveda sem zaklical proti Ameriki, a mi noben Američan ni odzdravil. Začuda. So pa res neprijazni.

Dirkališče Estoril

Vozil sem se mimo dirkališča Estoril - zapomnil si ga bom po tem, da je prav nemarno slabo označeno. Zaznal sem eno tablo, pa še to takrat, ko sem se ravno zapeljal mimo pravega izvoza na avtocesti. Obračal nisem.

Cascais je kaškaj, a ni qashqai

Še na tole mestece bi spomnil. Cascais. Iz turističnega vidika gre predvsem še za eno idilično obmorsko naselje s svetilnikom na robu, avtomobilisti pa se bomo takoj spomnili na znamko Nissan in priljubljenega qashqaia. "Cascais" in "qashqai" se prebere enako: "kaškaj".

Ovinki, ovinki, ovinki ...

Razumljivo, citroën C5 ni primeren za dirkališče, sem se pa z njim prav dinamično peljal vzdolž atlantske obale. Ceste so namreč sila zavite, ravnih odsekov je res malo. Kdor torej ovinkov ne mara, mu tokratni izlet ne more biti zanimiv.