Torek, 27. 3. 2012, 9.18
9 let, 2 meseca
"Fičkoti" še živijo v očeh lastnikov

Fičo je še danes simbol majhne funkcionalnosti, saj se zdi znotraj večji kot zunaj. Podobno je ikona avtomobila, ki ga je mogoče popraviti doma, in avtomobila, pri katerem je vožnja svojevrstno doživetje, da ne rečemo zabava. Postavitev motorja in pogona zadaj skupaj z majhno maso in neposrednimi prenosi jasno priča o tem. Seveda pa fičo ne poka od moči, četudi pri Abartovih tisoč kubičnih izpeljankah ta ni več prav zanemarljiva.
Majhen, neudoben in počasen, a zato romantičen in zabaven
No, resnici na ljubo je z današnjega vidika neudobno majhen, s togim volanskim drogom brez zračnih blazin, sedeži pa so brez vzglavnikov in varnostnih pasov celo srhljivo nevarni. Obenem je dolgočasno počasen in tehnično nesprejemljiv za tretje tisočletje. Nima niti poštenega radija, kaj šele klime ali ABS-a.
A prav zato je všeč tistim, ki so naveličani nepotrebno velikih sodobnih avtomobilov, ki slabo prenašajo, da jih nadzira in jim ukazuje elektronika, ki si želijo sami popraviti svoj avtomobil (ali vsaj zamenjati žarnico), ki ne marajo kazni za prehitro vožnjo in znajo uživati v počasnem premikanju.
Nostalgija po drugačnih časih
Fičo je zato predvsem simbol spominov na mladost, na drugačne čase, v katerih so ljudje še bili dovolj potrpežljivi, da so lahko štirje s prtljago trpeli na kvadratnem metru in se po avtocesti vozili z 80 kilometri na uro. Zato ne čudi, da se po Sloveniji še vedno vozi petsto fičov in da se na zborih, kot je bil ta v Lukovici, zbere nekaj deset teh starodobnikov. Najstarejši je bil iz leta 1955, družbo mu je delala leto starejša NSU-jeva izpeljanka, najzmogljivejši pa se je z velikim spojlerjem bahal tisočkubični abarth.