SiolNET.
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Avantgardni sindrom

0

termometer

"Tega pa mi že ne bomo dopustili!“, ali

"To bomo mi že uredili!"

Vedno je šlo za prvo osebo množine.

Starejši se tega še spomnimo: vedelo se je, treba jim je bilo samo dvigniti telefon. (Takrat smo telefone še “dvigali.“) Za tem je bila partijska in udbovska napadalnost "zgrajenih". (Ta izraz se je uporabljal v petdesetih letih, potem ne več.)

Pripadnosti mreži, Zvezi komunistov ali, še toliko bolj, Udbi, je pri njih porajala občutek premoči in pogosto tudi občutek kolektivne odgovornosti za tisto, kar se je v državi (Jugoslaviji) in družbi (Sloveniji) dogajalo.

Šlo je za "avantgardo" delavskega razreda (in za njegovo diktaturo).

Če je nekdo takrat (pred "sestopom z oblasti" leta 1991) govoril v prvi osebi množine, je s tem tistim, ki tej množini niso pripadali, dopovedoval, da je "naša" moč trdno v "naših" rokah (partijske nomenklature) – ne pa v rokah tistega, ki mu je bil tak diskurz namenjen.

"Mi smo notri, ti pa si zunaj!" je bilo sporočilo za outsiderje.

Tisti "zunaj", smo prvo osebo množine partijske in udbovske premoči jemali ali kot prikrito grožnjo ali pa vsaj kot samohvalisanje tistih, ki so klubu pripadali. Če so tako govorili, pa so zavestno pretili – izhajajoč tudi iz podmene, da so samo oni, in ne kdo drug, odgovorni za to, kar se dogaja.

Nihče ni prerok v lastni deželi

Imel sem nekega sošolca, ki je kot študent – na pravu, kje pa drugje – na vabilo “zgrajenega” kolega vstopil v partijo. Ker sem ga do takrat imel za načelnega, sem ga začudeno vprašal:

"Pa zakaj si sploh stopil v partijo?"

"Zato, ker ne vidim razloga, zakaj ne bi …" je odgovoril.

Sam se na vabilo nisem odzval. Ko sem se po petnajstih letih, ki sem jih tudi zato preživel v Ameriki, vrnil, klub – kot bi dejal Woody Allen – ni bil več kaj prida.

Tovariš je v poznih osemdesetih letih izstopil iz partije po Jezusovem načelu "Nemo propheta in patria." ("Nema profita u partiji.")

"Si zdaj izstopil zato, ker ne vidiš več razloga, zakaj bi ostal v partiji?" sem ga vprašal.

No, pa taki "nezagrizeni" oportunisti vsaj niso bili maligni.

Avantgardni sindrom

Prva oseba množine je bila v tistem času arogantno in povsod prisotna.

Više ko je bil govorec v partijski nomenklaturi, večjo grozilno vrednost je imel ta "totalitarni diskurz" (vir). Ljudje so to zlahka prepoznali.

Nekoč sem se spozabil in sem prijatelju fiziku, šlo je za univerzo, nekaj nevede omenil v prvi osebi množine. Takoj je poskočil in me obtožil, češ ali si mar v partiji?

Toda tudi po tem, ko se je sistem na videz že demokratiziral (tranzicija), je ta drža poprej zagrizenih "vojakov revolucije" – govorilo se je bilo tudi o "zagrizenih partíjcih" ostala. Po inerciji je še danes prisotna in še danes je v tej kontinuiteti prisotna tudi hierarhija. Namige od zgoraj podrejeni zvesto udejanjajo.

Značilna je tudi avantgardna megalomanija.

Megalomanija Po desetletjih na oblásti so ti ljudje (in njihovi otroci) ohranili svoje samozavestno zadržanje. Posihmal sicer ne morejo več odkrito groziti s prvo osebo množine. Aroganca se danes ne kaže več kot verbalno nasilje. Po isti inerciji pa vajeni občutek večvrednosti med nami še vedno pridiga v imenu groteskno apriornega prepričanja, da ima prav. Tako je lahko en človek do nedavnega vplival na celotno kazensko pravosodje. Nekoč je celo (pred pričami) bleknil:

"Kazensko pravo? Kaj?! Pa saj to sem v Sloveniji vendar jaz!"

Tudi "superiornost" gospodarja ni vedno zavedna. Če je podzavestna, ima to globoko prepričanje v svoj prav še toliko močnejši učinek na tiste, ki se temu diskurzu (tudi nezavedno) podredijo. Toda to terja sosledje, kot bomo videli, dveh lakanovskih profilov.

Svoje usidrano mnenje o lastni večvrednosti in odgovornosti za vse, kar se dogaja, so nekdanji "partijci" in "udbovci" – pa tudi njihovi otroci! – v demokraciji ohranili. Del te prepričanosti vase je občutek, da jim zaradi njihove vrojene avantgardnosti pripada več kot drugim (angl.: self-entitlement).

Kontinuiteta To tem ljudem daje odskočno prednost pred drugimi, ki niso tako noro prepričani v svoj prav. Kot bomo videli, je to perverzija Lacanovega "diskurza gospodarja", ki pri nekaterih sicer normalnih sogovornikih ("diskurz histerika") povzroči, da takega megalomana jemljejo resno. Treba je samo prisluhniti njihovemu govorjenju.

Toda avantgardni sindrom se lahko razume tudi kot huda poškodba druge in tretje generacije. Zaradi nje nekateri od njih delajo samomore. Novi občutek nemoči – v travmatičnem protislovju s poprejšnjo prvo osebo množine, ker so bili z vrha hierarhije ponižani na običajne državljane – jih spravlja v depresijo. Staršem je bila avantgardnost dana, za potomce pa je demokracija, čeprav se tega morda niti ne zavedajo, absurd.

Drugi so ostali v kontinuitetni partijski subkulturi. Subkultura je toliko močnejša, kolikor večji je nanjo zunanji pritisk. Tega bi se danes besna politična desnica lahko ovedela.

Za nadkompenzacijo svojih bogato zasluženih manjvrednostnih kompleksov "poborniki" (rus.: побо́рники) kontinuitete delujejo v neformalnih mrežah te subkulture. Tam se še naprej prikrito napaja njihov kompleks večvrednosti.

Značilna je megalomanska izjava nekoga, ki o tem ne ve nič, češ da "kršitev človekovih pravic ni nič tako groznega", in pa o tem, da sta za doktorat potrebni samo pridnost in ambicioznost. Ja, v Ljubljani že mogoče. To, da naj bi bilo v tujini isto, pa prihaja od človeka, ki te akademske tujine nikoli niti videl ni. Edina tujina, ki jo je videl, je bila – Beograd.

Toliko tokrat tudi o avantgardni provincialnosti.

Napaka slovenske desnice (slovenski politični problem) Značilno za totalitarni diskurz, recimo danes tudi na evropski skrajni desnici, je, da razdvaja. Politično sceno želi polarizirati na prvo osebo množine in na vse one, ki ji ne pripadajo.

To je negativni patos ekskluzije političnega govorjenja raznih Hitlerjev, Gomulk, Hruščovov, Castrov, Titov, Dolancev itd., kot je to že leta 1947 opredelil Victor Klemperer. "Kdor ni z nami, je proti nam!" je geslo tega negativnega patosa – za razliko od pristno demokratičnega diskurza, ki poskuša združevati (inkluzija). Kučan, to je treba priznati, ni nikoli bil razdruževalec, prej obratno.

Diskurz slovenske desnice je nezavedno oponašanje, imitacija preteklega partijskega diskurza. To, glede na partijsko provenienco desnih protagonistov, ni presenečenje.

Problem je v tem, da se zato ciljno občinstvo, kot prej, zdaj spet cepi na "naše" in na "njihove". "Naši" (pretežno kmečka populacija) so tisti, ki ponovljenemu totalitarnemu diskurzu naivno nasedajo.

Desnica, namesto da bi imela lasten in izviren proaktivni združevalni nagovor, deluje le reaktivno. To je spet značilno (prosto po Nietzscheju) za hlapčevsko mentaliteto. Dokler desnica zgolj reagira na že preseženi totalitarni diskurz, ga ponavlja. Zato se Slovenija, namesto da bi desnica kaj izvirnega prispevala k političnemu diskurzu, le cepi, razdvaja.

Štirje lakanovski diskurzi Lacan (vir) razlikuje med (1) akademskim (univerzitetnim) diskurzom, (2) diskurzom gospodarja, (3) diskurzom histerika in (4) diskurzom psihoanalitika.

Akademski diskurz (fr.: Discours universitaire) Akademski diskurz je dialog z logičnimi argumenti. Ti naj bi zaradi svoje objektivne veljavnosti na koncu prevladali. Znanstveni diskurz je v tem smislu akademski.

Pogosto pa je tukaj gospodar skrit. Lahko, da se na primer ne ve, kdo je financiral raziskavo. (Heh, tudi znanost ni več tisto, kar je bila.) Zlasti v pravu je, kot bomo videli, pogosto na videz "akademski" diskurz v resnici tendenciozna politična manipulacija. Tu govorimo o "stricih iz ozadja" in o njihovih "eksponentih", kot jih je rad imenoval pokojni profesor France Bučar.

Diskurz gospodarja (discours du maître) Diskurz gospodarja je tisti, ki postavi meje drugim diskurzom in pribije resnico. Kakovost tega diskurza je odvisna od tega, kakšne subjekte proizvaja. Skratka, diskurz gospodarja je lahko po svojih učinkih pozitiven, a predpostavlja ojdipalizacijo, sprejemanje avtoritete. In avtoriteta mora seveda biti pristna in legitimna. O tem kdaj drugič, a subverzija vsake avtoritete je značilna za predojdipalne sociopate.

Manipulativni diskurz gospodarja je govor kakega voditelja verske sekte. Morda je danes (zaradi islamske države) najbolj aktualni fanatični islamski diskurz, kot ga je Vladimir Bartol sijajno opisal v svojem romanu Alamut. (Knjiga je bila do leta 2010 prevedena v osemnajst jezikov, od francoskega do turškega.) (vir)

Prej omenjeni totalitarni diskurz je negativna različica gospodarjevega diskurza, značilna za nacizem, stalinizem. Opredeljena je s tem, kakšne subjekte proizvaja. Avantgardni sindrom je stranski nasledek desetletij totalitarnega diskurza.

Govor gospodarja histerični pripadniki sekte (člani partije), ki iščejo gospodarja, da bi se njegovemu deliriju podredili, sprejemajo kot čisto resnico. Omenjena prevlada v kazenskem pravosodju je bila nekaj podobnega.

Ta dva diskurza, gospodarjev in histerični, sta komplementarna. Diskurz gospodarja sicer izhaja iz totalitarne samoumevnosti, a to se dogaja tudi drugod. Tak primer smo imeli celo na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), a dobro preračunan kolektivni protinapad je osebo – v nameravanem diskurzu gospodarja – razorožil. Bilo jih je le malo, ki so se diskurzu "gospodarja" sploh podredili.

Histerični diskurz (Discours de l'hystérique) Histeriki so po Lacanu nevrotičen približek normalnosti, a histerični diskurz se gospodarju podreja. Če gospodarja jemlje resno, je dovzeten za ex cathedra "posiljevanje" tistega, ki se ima za gospodarja, seveda če ga kot takega nihče drugi ne zruši.

To je tudi nezavedni odnos Cankarjevega hlapca do superiornega gospodarja. Histerik gospodarja prav išče z namenom, da bi se mu podredil. Če ga najde, jemlje gospodarjevo govorjenje "zdravo za gotovo", to je, bolj ko je v tem smislu "histeričen", bolj samoumevno, brez vprašanj ta govor jemlje kot veljaven in resničen.

Diskurz psihoanalitika (Discours psychanalytique) Psihoanalitika klient sili v vlogo gospodarja (fr.: supposé savoir). Analitik se temu izogiba. Hoče (histeričnega, normalno nevrotičnega) klienta subjektivirati. Tako mu želi omogočiti, da ta postane sam sebi gospodar, da postane osebnostno suveren, da nič več apriorno ne sprejema sprevrženega diskurza manipulativnega gospodarja.

Ustavno sodišče

Pet let sem na slovenskem ustavnem sodišču sedel z nekom, ki se je šel ta posiljeni "diskurz [namišljenega] gospodarja". Pri tem je svoje ukaze prejemal od višjega "strica iz ozadja".

Sprevrženi diskurz gospodarja Diskurz te osebe je bil sprevržen. Pretvarjala se je, da se gre akademski diskurz s pravnimi argumenti, v resnici pa se je v svojem spuščanju megle trudila, da bi izpeljala ukaze lastnega gospodarja. Delovala je torej kot odsotni nadomestni gospodar. Z lastnim gospodarjem je bila, kot smo vsi vedeli, velikokrat "na telefonu". Take pravnike v angleščini imenujejo "najete pištole" (angl.: hired guns).

Eden ali morda dva sodnika sta temu diskurzu sledila, ostali smo seveda vedeli, v katerem tiču grmi ta zajec. Ker je bilo tako, to nabijanje "argumentov" ni nikogar prepričalo. Toda ker so tudi drugi govorili iz lastnih mentalnih rezervacij, je šlo včasih za devet monologov. To je bilo od vsega najbolj naporno: vsi smo se pretvarjali, da se gremo akademski diskurz, a med sabo sploh nismo komunicirali.

Če gre za spopad lažnih dimnih zaves, potem dialoga seveda ni. Vprašanje je bilo vedno, kaj je za temi zavesami! Poleg tega je sodelovanje v takem diskurzu skrajno naporno. Nikoli ne velja argument, ki je bil postavljen na mizo. Velja samo tisto, kar je skrito (fr.: arrière pensée). Zato je merilo akademskega diskurza v tem, ali je z argumenti mogoče koga v kaj prepričati. Bile so tudi take "neškodljive" zadeve.

Tako je torej bilo v tej prvi "sanjski ekipi" ustavnega sodišča. V glavnem je šlo za dialog gluhih. Sam sem v Strasbourgu, da sem si od tega navidezno akademskega diskurza odpočil živce, potreboval nekako dve leti.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in OZN

Morda je prav v tej osvobojenosti od lokalnih pritiskov in vplivov bistvena prednost mednarodne instance, kakršna je ESČP. Pred leti sem rad govoril, da je ESČP kot Wordsworthov oblak, ki plava visoko nad hribi in dolinami (vir) – nacionalnih pravnih sistemov. Ta oddaljenost je bistvena sestavina sodne nepristranskosti. Ta v majhnih sodnih sistemih, kot je na primer slovenski, ni mogoča.

Mimogrede, če že govorimo o univerzitetnem diskurzu in prepričevanju, prirejeni računalniški algoritmi so celó za vrhovno sodišče ZDA v 80 odstotkih primerov na podlagi prejšnjih odločb pravilno napovedali izid kake nove zadeve. Pravni izvedenci so to zadeli le v 60 odstotkih primerov (vir). Tudi to dokazuje, da tu ne gre za akademski diskurz. In ne za pravo prepričljivost argumentov.

Gospodarjev diskurz izhaja iz megalomanske gotovosti o lastni poklicanosti. Temu diskurzu umanjka Lacanov "objekt a" (fr.: objet petit a) in je zato perverzen. Diskurzu gospodarja se instinktivno podredi le histerik, to je, če gospodarja kot takega tudi sprejema. Če gre za okolje formiranih in močnih (subjektiviranih) osebnosti, pa je aprioristični diskurz gospodarja deplasiran v irelevantnost. Tudi to sem na ESČP že doživel, le da je izpadlo precej ubogo.

ESČP Neka sodnica na ESČP je prihajala iz "avantgardne" komunistične družine iz ene od vzhodnoevropskih držav. Univerzitetnemu diskurzu v malem senatu ni bila kos. Dve leti je praktično molčala. V zasebnih debatah pa je prišla do izraza njena globoka prepričanost v to, da ima (vedno) prav. To je bilo v grotesknem kontrastu z univerzitetnim diskurzom senata, kjer je bila nebogljena. Tako se mi je prvič posvetilo, kaj je to avantgardni sindrom. Treba ga je bilo nadgraditi z lakanovsko razlago.

OZN, Komite proti mučenju Spominjam se tudi nekega člana Komiteja OZN proti mučenju v Ženevi, ki je bil doma predsednik vrhovnega sodišča. Gospod je bil čista mediokriteta. Bil pa je iz neke sredozemske države in tu pride v igro znana judovska šala o tem, kako vemo, da je bil Jezus Jud: prevzel je očetov posel, do triintridesetega leta je bil doma – in njegova mati je mislila, da je bog.

To globoko prepričanje vase je značilno za sinove v mediteranskih kulturah, ne samo za Jude. Kadarkoli sem gospoda poslušal, kako je kvasil, sem se spomnil te šale. Toda taka mediteranska samozavest, če jo nosilcu uspe vsiliti kot diskurz samoumevnega gospodarja, je vsaj v pravu pogosto retorični recept za uspeh.

Udbovska deca Opisana "avantgardna" samozavest se je, kot pri omenjeni sodnici z ESČP, generacijsko včasih prenesla tudi na sinove in hčere nekdanjih partijskih in udbovskih funkcionarjev. Ker so mreža, se vohajo med sabo. Tako se struktura vpliva in moči obnavlja s sebi enako strukturo: kontinuiteta …

Če to ne bi bilo res, se o tem danes ne bi več izplačalo govoriti. Tako gledam in se čudim nekaterim post-partijskim in post-udbovskim povprečnežem, ki so se v demokraciji spet zavihteli na oblast. Seveda so lačni oblasti, saj zato so se pa že (kot njihovi starši pred njimi) prerivali navzgor skozi nomenklaturo.

Nekateri so pozneje obrnili plašč po vetru. Da je teh malo, dokazuje, da v Sloveniji kontinuiteta še deluje, le da je bila štafetna palica predana drugi, tretji generaciji. Če je bil Kardeljev vnuk učinkovit predsednik računskega sodišča, to nikakor ni naključje!

Ta udbovska deca pa ni zgolj samozavestna. Vajeni oblasti so podedovali tudi občutek avantgardne odgovornosti, ki ga tistim nevajenim oblasti ni mogoče kar vsiliti. V kuloarjih oblasti, tudi sodne, so zato bolj zavzeti. To tudi pojasnjuje njihov vztrajni vzpon do vpliva in moči. To opažam tudi na ESČP. Pravniki, ki prihajajo iz nekdanjih imperijev (otomanskega, ruskega, avstro-ogrskega, britanskega, francoskega), so bistveno bolj zavzeti. Kot da bi v sebi nosili dolgoletno tradicijo učinkovite administracije.

Zato je bilo pričakovati, da se bodo udbovski otroci lepo plasirali tako doma kot v tujini – in tudi pri mednarodnih organizacijah. Psihodinamika samoumevne upravičenosti na moč in oblast deluje tudi v okoljih, ki z udbovsko zgodovino niso obremenjeni. Ker jih to okolje ne prepozna in ne ve za njihov pedigre, še toliko bolj.

Antidot Tistim, ki še danes nemočno bentijo zoper kontinuiteto prejšnje oblasti, proti "stricem iz ozadja", ki mislijo, da bi dobra lustracija vse to uredila itd., priporočam, da na vsakem koraku brez politične korektnosti razkrinkajo megalomanski diskurz gospodarja. Vemo, zakaj se je sintagma o "stricih iz ozadja" tako lepo prijela. Treba je javno reči bobu bob in s prstom pokazati na avantgardni sindrom.

Toda tega ni mogoče doseči s ponavljanjem negativnega patosa totalitarnega diskurza. Dokler ga protagonisti (nezavedno) oponašajo, tudi nimajo osnove za kritiko tistega, s čimer se spopadajo!

Sociopati Posebej previden pa je treba biti, ko so sociopati tisti, ki se vzpenjajo na oblast. Nemalokrat svojo pravo nasilno barvo, ki je značilna za diskurz gospodarja, pokažejo šele, ko so že prišli do vpliva in moči. Sploh so sociopati na položaju gospodarja skrajno nevarni (vir). Treba jih je, ravno zato ker so oblastiželjni, vnaprej razkrinkati!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin