Zaljubljenost in ljubezen po strokovno

Ljubezen, med vsemi čustvi najbolj zaželeno, najpomembnejše in hkrati najskrivnostnejše čustvo, ki je in bo verjetno do konca dni človekovega obstoja burilo duhove, želje in radovednosti ter pomembno vrtelo svet zunaj in znotraj človeka.

Ljubezen ni le čustvo, je tudi potreba, spoznavna kategorija, osebna in/ali socialna vrednota. Seveda je o njej težko govoriti enoznačno, saj obstaja veliko vrst ljubezni, večji del ljudi pa se večino časa v življenju vrti, sprašuje in muči predvsem okoli partnerske ljubezni.

Kapaciteta za zaljubljanje in ljubezen Kapaciteta za zmožnost zaljubljanja in ljubezni se človeku oblikuje že davno prej, preden postanejo ljubezenske težnje do drugo- ali istospolnega partnerja za nas pomembne in odločilno vplivajo na naše življenje. To se zgodi nekje v prvih 4 ̶ 5 letih našega življenja. Za to sta izrazito pomembna predvsem dva koraka v razvoju otroka.

Prvi korak, ki je odločilen in mora biti dosežen, je razvoj občutljivosti za čutno stimulacijo erogenih con, torej delov telesa, ki so izredno občutljivi za spolno draženje. Tovrstna občutljivost se pri otroku razvije v odnosu s pomembnim drugim (ponavadi z mamo). Prek tega odnosa si otrok ustvarja predstavo o sebi in drugih ter razvija ustrezno kapaciteto za globlji odnos (tudi ljubezenski) s pomembnimi ljudmi. Lahko, da prvi korak ni dosežen v primeru nestalno prisotne ali odsotne ustrezne pomembne osebe, s pomočjo katere bi lahko pridobil izkušnje za ustvarjanje kasnejših medosebnih odnosov.

Drugi korak temelji na otrokovem razvoju polnega spolnega užitka in uspešne spolne identitete. Doseže ju znotraj uspešnega razreševanja odnosov do spolnih fantazij v družinskem trikotniku mama ̶ oče ̶ otrok, tako imenovanem Ojdipovem zapletu.

Kakšne so posledice, če v otroštvu ne razvijemo ustrezno omenjenih prvin? Ljudje, ki so bili v razvoju izrazito prikrajšani v prvem koraku, lahko kažejo popolno nezmožnost ustvarjanja spolnega in nežnega odnosa z drugimi, torej se ne zmorejo zaljubiti in ljubiti. Ponavadi jih označujemo kot popolne narcise oziroma zaljubljence vase.

Tisti z nekoliko bolj izpeljanim prvim korakom imajo težave predvsem s tako imenovanim slepim zaljubljanjem, vendar imajo ob tem znotraj sebe precej nasprotujoča si čustva in običajno ne zmorejo vzdrževati daljše zaljubljenosti, predvsem pa ne vzpostaviti ustrezne ljubezni. Pogosto razvijejo spolno promiskuitetna vedenja (stalno ali pogosto menjavanje spolnih partnerjev) in tudi različne spolne perverznosti (iztirjenosti).

Tiste, ki so imeli še nekoliko več uspeha pri izpeljavi prvega koraka, ponavadi prepoznamo kot ljudi, ki se intenzivno zaljubljajo in zlivajo z ljubljeno osebo (govorimo tudi o patološki zaljubljenosti), nikakor pa ne zmorejo zaradi osebne nezrelosti preiti v zrel ljubezenski odnos. Delujejo na nivoju odvisnosti od drugega in se zatekajo zgolj v egoističen seksualno-orgazmičen odnos, saj bi krepitev enakovrednega partnerskega odnosa vnašal v čustveni svet takšnega posameznika hudo zmedo in razdvojenost.

Ljudje, ki so uspešno izpeljali prvi korak, manj uspešno pa drugega, imajo v ljubezenskih odnosih predvsem težave s precenjevanjem oziroma idealiziranjem zaželenih oseb, kar večkrat privede do odpovedovanja na področju spolnosti. Pogosto se zato zaljubljajo v osebe, ki so v primerjavi z njimi ocenjene kot šibkejše (manj izobražene, manj privlačne ipd.), da bi idealizacija popustila in omogočila večjo sproščenost v spolnih odnosih. Sicer pa se na nivoju doseganja zahtev drugega koraka že zelo dobro oblikuje zmožnost za globok in stabilen odnos, s tem pa seveda tudi dobra kapaciteta za zaljubljanje in ustvarjanje ljubezenskega odnosa.

Zaljubljenost in ljubezen Velikokrat ljudje enačimo ta dva pojma, ki pa imata v svojem pomenu in poteku povsem drugačno podobo. Predvsem ne moremo reči tega, da nekdo, ki razvije kapaciteto za zaljubljanje, poseduje tudi kapaciteto za ljubezen. Zaljubljenost izraža predvsem nivo zlivanja s človekom, ki ga zaznamo kot privlačnega. Pripišemo mu lastnosti iz lastnih fantazij in ga doživljamo kot podaljšek sebe, ne pa kot realno osebo z vsemi njegovimi pravimi lastnostmi, potrebami in celo slabostmi. Velikokrat ga niti ne obvestimo o tem, ampak se prepuščamo dolgi fantaziji, da se ta ob kontaktu ne bi razblinila. Zaljubljenost pri relativno osebnostno zdravih ljudeh ima po nekaterih raziskavah celo omejen rok trajanja. Traja nekje okoli sedem mesecev, v tem času pa se »preseje« in napreduje v ljubezen ali zaradi bolečih izkušenj navzkrižja fantazije in realnosti izgine. Večno razočarani ljudje pa ne morejo verjeti, da večnih medenih tednov ni. Zaradi tega tavajo iz zaljubljenosti v zaljubljenost in povzdigujejo ljubezen, ne da bi jo kadarkoli okusili, tako pa nikoli ne uidejo novim razočaranjem. Med zaljubljenostjo in ljubezenskim odnosom torej obstaja razvojna pot, ki pa vsekakor ni lahka. Pot od zaljubljene fantazije do ljubezenske realnosti zajema veliko razočaranj, sprejemanj različnosti in izgub lastnih bonitet. Poleg tega se v preobrazbeni proces vrine tudi sama spolnost, ki sprva nekako ne pristaja k romantičnemu modelu zaljubljenosti, kateri zanika telesno plat v cilju predstave o lastni božanski podobi. Kasneje pa spolnost postaja (vsaj v glavi) izrazito resna komponenta pri ohranjanju zaljubljenosti, na koncu, torej v času prehoda v ljubezenski odnos, pa mora postati sproščujoča dejavnost, ki prinaša radost in veselje. Za takšno preobrazbo pa je seveda potrebno, da si v odnosu stojita nasproti osebnostno dovolj zrela partnerja. Ugotovitve znanstvenikov s tega področja pravijo, da je kapaciteta za vzpostavljanje ustreznega ljubezenskega odnosa odvisna od zrele osebnosti, ki zajema predvsem zadovoljstvo s sabo in ljudmi v svoji okolici ter zmožnost za sočutje do sočloveka.

Predsodki o ljubezni Predstave o ljubezni v veliki meri vplivajo na naše vedenje v ljubezenskih odnosih, zato odstrimo nekaj mitov ali stereotipov, ki so se v raziskovanju ljubezni pokazali kot precej netočni in napačni.

• Prava ljubezen je večna. Tovrsten način razmišljanja se ponavadi nanaša na vzdrževanje strasti v odnosu in idealiziranja osebe, ki jo ljubimo. Zaradi postopnega popuščanja fantazijskih predstav o partnerju in spoznavanja prave slike o njem postopno lahko pojenja tudi strast, katere jakost je pogosto bolj odvisna od naših predstav o popolnosti ljubljene osebe. Pri tem se spremeni sama oblika ljubezni, ki pa zaradi svoje drugačnosti daje občutek, da ljubezen pač ni mogla biti prava.

• Prava ljubezen je popolnoma pozitivno čustvo. Ker ljubezenski odnos ni izoliran, izvzet iz človekove vsakdanjosti, temveč je pomembno vpet in prepleten z drugimi življenjskimi področji, je popolnoma normalno in pričakovano, da se v njem pojavljajo napetosti in težave, ki jih vanj prinašamo iz drugih življenjskih področij. V njem celo pričakujemo podporo, varnost in razumevanje za vse, česar zunaj odnosa ne zmoremo uresničiti. Ta podpora in pogosto tudi projekcija zunanjosti pa v ljubezenski odnos vnaša tudi negativne čustvene vsebine.

• Ko enkrat ljubiš, veš, da ljubiš. V našem čustvovanju je izjemno pomembno, katerim objektom in okoliščinam pripisujemo svoje čustveno vzburjenje. Lahko se zgodi, da ljubezensko čustvo pripišemo drugim dejavnikom (npr. zabavi, dobri družbi, situacijam znotraj lastnih hobijev ipd.), pri katerih tudi čutimo radost in zanos, in se pri tem ne zavedamo, da smo pravzaprav zaljubljeni. Tudi raziskave kažejo, da velikokrat zaradi neskladja med našimi predstavami o ljubljeni osebi in izkušnjami, ki jih nato pridobimo v stiku z njo, ne vemo jasno, ali jo res ljubimo ali ne. Torej bi lahko zaključili, da naši bližnji ali prijatelji ne lažejo, ko na vprašanje, ali so se zaljubili v to ali ono osebo, na začetku pogosto odgovorijo, da ne vedo.

• Zaljubimo in poročimo se ponavadi z ljudmi, ki niso del našega vsakdanjega sveta. Po podatkih raziskav velja ravno obratno. Večinoma se zaljubljamo v osebe, ki živijo v soseščini, so naši sošolci, sodelavci, hodijo na podobne interesne dejavnosti, se družijo s prijatelji, s katerimi se družimo sami, ipd..

• Ženske se zaljubijo hitreje in v tem vztrajajo dlje kot moški. Raziskave v povprečju kažejo prej obratno sliko. Moški se hitreje zaljubljajo in so pogosteje pripravljeni vztrajati še takrat, ko postane stanje že precej brezupno. Mogoče bi to lahko pripisali drugačnim težnjam pri vzgoji v odnosu sin ̶ mama kot odnosu hči ̶ mama.

• Ženske morajo biti težko dosegljive, če hočejo dobiti moškega. Ta stereotip je pri ženskah bolj vezan na fantazijo o princu na belem konju, ki bo znal prepoznati zapleteno in nedostopno žensko dušo ter upal in znal tudi ukrepati. Pri moških razpečevalcih tega stereotipa pa je v ozadju bolj strah, da so lažje dosegljive ženske manj zveste. Zanimivo pa izsledki raziskav kažejo, da so povprečnim moškim bolj všeč ženske, katerim se lažje približajo. Vendar kaj, ko povprečen moški ni dovolj. Ker pa je »nadpovprečnih« malo in se ob tem delijo še na dva ekstrema (nadpovprečno dobri in nadpovprečno slabi), je ob nedostopnem stilu vedenja ženske malo verjetnosti za ustrezen ljubezenski odnos z moškim.

Ne glede na to, ali spadate med tiste, ki ste zaljubljeni, ki se šele zaljubljate, ali se vam to le zdi, ali pa ste že v zavidljivo dolgem ljubezenskem razmerju, čim bolj zaljubljeno preživite valentinovo. Saj veste kako pravijo – Valentin ima ključ od (srčnih?) korenin.