Top 10 letošnjega beneškega bienala

10. Mirko Bratuša: Grelci za vroče občutke (Slovenija, galerija A+A)

Slovenski predstavnik na bienalu je letos Mirko Bratuša, kipar in profesor na pedagoški fakulteti, ki je iz kostanjeviške galerije v galerijo A+A, ki jo najdete blizu stavbe Palazzo Grassi, prinesel svoje Grelce za vroče občutke. Dvonadstropna instalacija, kjer so kipi povezani z napeljavo, ki nekatere ohlaja, druge pa z isto energijo ogreva, naj bi nudila metaforiko za sodobno družbo, kjer bogatenje na eni strani sveta pomeni revščino na drugi. Bolj kot metaforiki se splača posvetiti čutom in ugotoviti, kateri kipi so hlajeni in kateri ogrevani.

9. Ahmed Basiony: 30 dni teka na mestu (Egipt, Giardini)

Egipt je letos zaradi izrednih razmer v državi skoraj odpovedal udeležbo na bienalu, a so se kljub temu odločili, da svoj paviljon letos posvetijo Ahmedu Basionyju, ki ga je na protivladnih protestih na trgu Tahrir januarja letos ubil ostrostrelec. Egiptovski paviljon je tako med bolj srhljivimi, saj lahko na dveh zaslonih gledamo posnetke Basionyjevega leto dni starega performansa, 30 dni teka na mestu, na preostalih dveh zaslonih pa posnetke protestov v Kairu, ki preglasijo zvoke njegovega performansa. Pri vhodu v paviljon je na steni napisano Basionyjevo zadnje sporočilo na Facebooku, kjer poziva k udeležbi na protestih in boju za svobodo.

8. Francisco Bassim, Yoshi in Clemencia Labin: Spaces (Venezuela, Giardini)

Venezuelski paviljon je letos presenetil predvsem z instalacijo Francisca Bassima, kjer je eden izmed prostorov napolnjen s popartovskimi portreti svetovnih voditeljev v karikiranih vlogah. Goli Obama, Darth Vader in Helena Bohnam Carter z ličili iz Alice v čudežni deželi, papež Benedikt XVI., ki pestuje Jacka Niholsona v vlogi Jokerja iz filma Batman, zasanjani George W. Bush in superbabica kraljica Elizabeta II., so le eni izmed mnogih, ki jih je venezuelski umetnik ovekovečil na portretih, ki spominjajo na izrezke iz stripov.

7. Lee Yong-baek: The Love is gone but the Scar will heal (Južna Koreja, Giardini)

Republiko Korejo letos zastopa multimedijski umetnik Lee Yong-baek, ki je korejski paviljon spremenil v pisan prostor slik rož in orožja, ribiških vab, kipov lutk, vse skupaj pa zaokrožil z instalacijo, kjer v sobi nepričakovano pokajo ogledala.

6. Jennifer Allora in Guillermo Calzadilla: Track and Field (ZDA, Giardini)

Američani so letos bolje kot kdorkoli drug ponazorili stanje duha tako v umetnosti kot v svetu. Pred ameriškim paviljonom v Giardinih so postavili prevrnjen tank, njegove gosenice pa uporabili namesto tekočega traku, na katerem trenirajo tekači. V enakomernih intervalih tako po tanku tečejo ameriški atleti, če boste pohiteli, pa boste na tanku lahko srečali dobitnika zlate olimpijske medalje Dana O'Briena. Teme instalacije? Tekmovanje, nacionalizem in militarizem v razmerju s telesom, zdravjem in fitnesom.

5. Gigi Scaria: Elevator from the Subcontinent (Indija, Arsenale)

Ko boste tavali po prizorišču Arsenale bodite pozorni na umetnika z imenom Gigi Scaria. Njegovo instalacijo namreč lahko kaj hitro spregledate, saj se skriva za vrati dvigala, ki je v neposredni bližini razstave hrvaškega predstavnika, Tomislava Gotovca. Za ogled je treba pritisniti na gumb in odprla se vam bodo vrata v navidezno dvigalo, ki vas bo s pomočjo optične prevare popeljalo po različnih pokrajinah.

4. Tintoretto: Zadnja večerja (osrednji paviljon, Giardini)

Umestitev velikanskega platna iz 16. stoletja v osrednji prostor osrednjega paviljona v Giardinih je zagotovo ena od bolj zgovornih potez letošnje direktorice bienala Bice Curiger. Tintorettova Zadnja večerja in dve drugi deli morda res prikazujeta delo nekakšnega avtsajderja, ki je s svojimi kompozicijami razbijal statičnost in harmonijo, a v letu, ko so presežki na bienalu tako redki, Tintoretto bolj kot avtsajder deluje kot zaušnica sodobni umetnosti.

3. Urs Fischer: Brez naslova (Švica, Arsenale)

Trije kipi Ursa Fisherja so letos morda najbolj prepričljivi razlogi za to, da si bienale ogledate čim prej. Reprodukcija Sabink Giovannija Bologne, pisarniški stol in gospod v obleki z očali so namreč narejeni iz voska, na vrhu pa počasi gorijo, kot sveča, in so zato iz dneva v dan manjši, bolj iznakaženi, bolj stopljeni. Fischer načrtuje, da se bodo do zaključka bienala v novembru stopili do konca.

2. Shadia Alem in Araja Alem: The Black Arch (Savdska Arabija, Arsenale)

Sestri iz Savdske Arabije sta letos s svojo instalacijo morda še najbolje ponazorili osrednjo temo letošnjega bienala: ILLUMInations. 3475 krogel v kombinaciji s kocko ustvarja neskončne možnosti odsevov v zatemnjenem prostoru in hkrati ponazarja tisoče zgodb ljudi, ki vsako leto obiščejo Meko, mesto, kjer sta sestri odraščali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Črni lok Shadie in Araje Alem navduši tako vizualno kot narativno.

1. Christoph Schlingensief: Christoph Schlingensief (Nemčija, Giardini)

Letošnji nemški paviljon je že odnesel zlatega leva za najboljšo nacionalno predstavitev, katere avtor je lani preminuli Christoph Schlingensief. Ime paviljona so iz Germania spremenili v Egomania, notranjost pa spremenili v cerkev, vključno z glavnim in stranskimi oltarji ter cerkvenimi klopmi. Poimenovali so jo cerkev strahu, pri stranskem vhodu pa lahko obiščete še kino.