Zvoki Slovenije-Od ljudskih godcev do avsenikov

Slavnostni govornik na odprtju razstave bo prof. dr. Boštjan Žekš, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Slovenski etnografski muzej bo razstavo odprl skupaj s Telekomom Slovenije, s katerim je povezan s sloganom videti preteklost , živeti prihodnost od leta 2003. Sodelovanje med Telekomom Slovenije in SEM ter Telekomova zavzetost za ohranjanje kulturne dediščine Slovenskega etnografskega muzeja predstavlja za SEM eno prvih tovrstnih in dragocenih zavzetosti večjih slovenskih podjetij.

Razstava je zgodba o zvoku in godčevstvu na Slovenskem

Začetek pripovedi na razstavi, ki sega v prazgodovino, torej v obdobje pojava prvih predmetov, ki jih je pračlovek iz kosti oblikoval tako, da je iz njih izvabil zvoke.

"Sledi prikaz nekaterih pomembnih mejnikov, povezanih s preteklostjo, ki kažejo na bolj ali manj nepretrgan razvoj glasbe pri nas: železnodobni godec na panovi piščali z vaške situle je prav neverjetno podoben današnjim haloškim godcem na trstenke; glasbilo, na katero igrajo angeli na srednjeveških freskah v naših cerkvah, je zanimiva 'domača' različica opreklja, še danes pomembnega glasbila domačih ljudskih godcev; rog iz Valvasorjevega opisa pa je pred nekaj leti ponovno neodvisno zaživel kot godčevsko glasbilo le nekaj kilometrov proč od Bogenšperka, kjer ga je ovekovečil naš polihistor; na številnih panjskih končnicah, etnološki posebnosti slovenskega etičnega ozemlja s konca 18. in iz 19. stoletja, pa najdemo številne godčevske prizore, zgodbe in glasbila.

Stalne godčevske skupine

Ti prizori so presenetljivo podobni stanju z začetka 20. stoletja, ko se na naših tleh izoblikujejo t. i. stalne godčevske skupine s stalno zasedbo glasbil, ki bi jim lahko rekli "slovenske". Značilno zanje je izvajanje večglasja, pri katerem en inštrument igra vodilno melodijo, ostali pa ga spremljajo in dodajajo bas. Godci so vedno igrali za ples, po pravilu brez dodanega petja.

Po letu 1848 lahko v Sloveniji sledimo zanimivemu razcvetu instrumentalnega muziciranja, ki ga narekujejo burna politična, kulturna in socialna dogajanja na naših tleh. Fotografski dokumenti skoraj stoletnega obdobja prikazujejo številne glasbene priložnosti in prilike iz tistega časa.

Frajtonarica vodilni godčevski instrument

Sredino 19. stoletja bi v opisu naše ljudske glasbene preteklosti lahko označili kot "razkol z izročilom". Iznajdba harmonike je namreč v temeljih zamajala tradicijo domačega muziciranja. Harmonika je postala priljubljeno glasbilo v najrazličnejših glasbenih zasedbah, zlasti 'frajtonarica' pa v nekaj desetletjih tudi pri nas vodilni godčevski inštrument.

Za prva desetletja 20. stoletja je značilen hiter razvoj cele vrste novih "zvočnih" iznajdb, med njimi fonografa, radia in gramofona, ki so utrle pot novi in hitro rastoči svetovni glasbeni industriji. Dogodki niso obšli naših krajev in ljudi ter so pomembno sooblikovali podobo domače glasbe tako doma kot med našimi izseljenci preko luže.

Radio je povzročil enotenje glasbenega prostora

Radio je, zlasti po drugi svetovni vojni, globoko posegel na področje ljudske glasbe. Svojim poslušalcem je ponujal kolikor mogoče različno glasbo in jo skušal čim bolj približati ljudem. S tem je povzročil enotenje prej raznolikega kulturnega prostora. Rodila se je narodno-zabavna muzika.

Nastanek prvih instrumentalno-vokalnih ansamblov, ki danes tvorijo široko razvejano mrežo t.i. narodno zabavne glasbe, sega v prva leta po drugi svetovni vojni. Tedaj se je namreč nekaj šolanih in talentiranih glasbenikov zbranih predvsem v ali okrog ljubljanske radijske hiše, odločilo pristopiti k t.i. narodni glasbi nekoliko drugače, igrati jo bolj "po svoje".

To je pomenilo predvsem "urediti" jo ritmično in prej izključno pete pesmi aranžirati, dodati jim instrumentalne avtorske medigre in jih primerno glasbeno urediti. Iz spoja žive, priljubljene in povsod pete ljudske pesmi in tradicije domačega godčevstva je torej nastala nova instrumentalno-vokalna oblika, ki se je med ljudmi hitro prijela. Še več: začeli so jo izvajati celo nekateri priljubljeni ljudski godci (Lojze Slak, Beneški fantje), predvsem na "koncertnem" odru, s čimer je dobila tudi poseben status.

Vrhunec narodno zabavne glasbe po letu 1953

Svoj vrhunec je ta nova, t.i. narodno zabavna glasba, dosegla po letu 1953 z nastopom ansambla bratov Avsenik (Slavka in Vilka) in ostala v samem vrhu popularnosti doma in po svetu, prav do danes. Še več: postala je cenjen artikel popularne domače glasbene scene in naša uspešna izvozna "blagovna znamka".

Na Razstavi Zvoki Slovenije zgodbo o zvokih in glasbilih ustvarjajo zlati številna razstavljena glasbila in različni slikovni viri ter dokumenti, ki so jih za razstavo posodili tudi drugi muzeji in ustanove, predvsem pa številni posamezniki.

Med razstavljeni glasbili gre na primer izpostaviti eno najstarejših harmonik na Slovenskem, ki je bila domnevno izdelana v letu 1880 in je v lasti Zdravka Debeljaka iz Železnikov.

Razstavo spremlja obsežen vodnik po razstavi, za katerega je besedila napisal kustos razstave mag. Igor Cvetko, oblikoval pa ga je Dušan Podgornik, ki je hkrati avtor postavitve razstave in njen oblikovalcec.