Znamenja prihodnosti Vahrama Aghasyana

Armenski umetnik Vahram Aghasyan je ob koncu rezidenčnega bivanja v Ljubljani včeraj svoje izsledke v obliki razstavnega projekta predstavil v KCT 001.

Že prvi korak v galerijo je izpričal, da gre za konceptualno delo. Pot obiskovalcev je umetnik izpeljal v prvo nadstropje, mimo stalne zbirke Tobačnega muzeja, od koder se je bilo treba v pritličje, v galerijo, spustiti z dvigalom. Tam je zazevala prazna bela kocka, ki jo je umetnik še dodelal, okna je namreč do tal prekril z belim blagom, vanj pa še postavil zaslon, prelepljen z belim papirjem.

Galerija, bela kocka, označevalec umetnostne institucije in sistema, ni nevtralni prostor. Pričakuje umetnino, s katero avtor sooča gledalce, se z njo umešča v sistem umetniške produkcije in njenega vrednotenja ter trženja. Četudi gre za prazen prostor, odsotnost umetniškega dela, ta priča o nečem, česar ni, o nečem, kar naj bi tam bilo, oziroma o nečem, kar v odsotnosti vseeno je.

Umanjkanje umetnine v razstavnem prostoru lahko zbuja nelagodje, odpor, pomisleke, razmisleke in kliče po problematiziranju umetniškega dela, sistema, trga in produkcije. Če je bila v Kulturnem centru Tobačna 001 odsotna umetnina, pa je v njej v polni prezenci bil prisoten umetnik. V neposredni interakciji se je soočil z gledalci ter z njimi spregovoril o svojem projektu, ki ga je zasnoval s praznim prostorom.

Umetnik in gledalec sta spregovorila drug z drugim. (Ne)vidno je ustvarilo skupinsko komunikacijo, ki bi bila v nasprotnem primeru prepuščena posameznikovemu ogledovanju.

Vahram Aghasyan je skozi pogovor problematiziral politike prostora, prepredenega z različnimi vsebinami in ideologijami. Odprl je vprašanje statusa in vrednotenja umetniške (tržne) produkcije, ki ga narekuje potreba po materializaciji, nastanku produkta. Spregovoril je o nevidnem delu, procesu, raziskovanju, ki predhaja končno umetniško delo, to pa v kontekstu tržnega sistema, katerega del je tudi umetniški trg, nima svoje vrednosti, niti vidnega vrednotenja. Umetnik je s tem osvetlil ravni sprejemanja umetniške produkcije in poklica, ki nima svojega mesta, da bi bilo umetniško delo resnično obravnavano kot delo z vsemi pripadajočimi pravicami kot tudi realnimi učinki.

Tako imenovane "prazne razstave" so se v preteklih desetletjih, od petdesetih let prejšnjega stoletja sporadično pojavljale, pomenile so izraz radikalizma, je ob razstavi zapisala kustosinja razstave Alenka Trebušak. A vsakokratna "prazna razstava" se vpleta v drug kontekst sedanjika. "V času, ko družbo zaznamujeta socialna in politična indiferenca, posameznika pa potrošniška kultura, ki ga vodi v izčrpanost in intelektualno otopelost, armenski umetnik Vahram Aghasyan ponovno raziskuje pojma razstave in umetniškega dela ter vlogo obiskovalca pri njunem konstituiranju," je še zapisala Trebušakova.

Avtor je tako odprl tudi vprašanja o (re)prezentaciji, obiskovalca pa prepustil drugačnemu protokolu gibanja po razstavnem prostoru – do galerije je namreč prišel pri izhodu – kot tudi drugačnemu soočanju in ravnanju z videnim oziroma odsotnim. Odpovedal se je objektnemu, v središče pa postavil vprašanje prihodnosti.

Avtor je umetniško delo postavil le na simbolni, konceptualni ravni, odprtje je beležila v kotu postavljena kamera, dogodek je tako hkrati postajal preteklost, ki bo čez deset let na istem mestu predstavljena kot video. Aghasyan se pri tematiziranju linearnih časovnih točk preteklosti, sedanjosti in prihodnosti nanaša na misel, da je preteklost negotova, edina gotovost je prihodnost, pravi.

Ruševine vsebujejo obljube sedanjosti Vahram Aghasyan (1974, Erevan) s fotografijami, videoposnetki in instalacijami obravnava arhitekturne strukture, ki izvirajo iz nekdanje Sovjetske zveze in so zdaj razrešene svojih nekdanjih funkcij, pogosto pa niso bile niti do konca izkoriščene.

Čas rezidence je uporabil za iskanje primernih arhitekturnih struktur v našem okolju in raziskovanje ustreznosti svoje umetniške prakse za slovenski prostor. Za ruševine pravi, da vsebujejo obljube, ki so izginile iz sedanjosti.

Možnosti, da se stvari postarajo in postanejo razvaline, se v času turbokapitalizma zmanjšujejo, nepredelani ostanki so potisnjeni na obrobje, skozi delo strnjuje svoje opazovanje. Osamljene, zapuščene zgradbe pričajo o družbi, v kateri živimo, s seboj nosijo polno zgodb in spominov.