Zlati golob, magičnost vzajemnega strmenja in 855 dni elektronske pošte

Razstava Soft Control: umetnost, znanost in tehnološko nezavedno, ki je del programa EPK in se konča jutri, 15. decembra, se osredotoča na umetniška dela, nastala z najnovejšimi mediji 21. stoletja, kot so robotika, informacijska tehnologija, biomedicina in nanotehnologija. Na razstavi, ki je postavljena v dveh delih, so predstavljeni umetniki, ki tematizirajo neomejen tehnološki in znanstveni (biomedicinski) razvoj, njegove realizacije in vpliv na dojemanje življenja, telesa, človeškega, naravnega, družbenega, kulturnega in tehnološkega.

Umetniki in umetnice skozi izbrana dela predstavljajo avtorske komentarje ter razkrivajo "današnje 'tehnološko nezavedno', ki zajema mitološko domišljijo, apokaliptične vizije in utopične sanje," kot so zapisali ob razstavi. Podajajo predloge za prihodnost, prinašajo spomin na minule izkušnje in resničnosti ter vprašanja razpirajo v sedanjost in naslavljajo prihajajoče kontekste.

Koncept razstave, ki sta jo kmalu po odprtju 14. novembra spremljala tudi istoimenska mednarodna konferenca in izobraževalni program, je razvil ruski umetnik, kurator in umetnostni teoretik Dmitry Bulatov.

Razstava Soft Control: umetnost, znanost in tehnološko nezavedno je razdeljena na dva dela, prvi, ki je postavljen v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, je ponadslovljen Z dna navzgor, drugi, umeščen v mariborski Portal, pa Z vrha navzdol. Gre za povzemanje dveh načel dojemanja življenja. V slovenjgraški galeriji so tako predstavljeni umetniki, ki se ukvarjajo z materijo, z naravo in ustvarjajo iz "nič". V mariborskem razstavnem prostoru, ki je umeščen v kompleks industrijske dediščine, pa so razstavljena dela avtorjev, katerih pogled na svet izhaja iz velike slike, tako da razčlenjujejo in analizirajo njegove posamezne dele, koncept postavitve predstavlja Maja Pardeilhan, ena od zaslužnih za vodstva po razstavi, ki so jih med projektom zagotavljali vsak dan ob polnih urah.

Vodeni ogled po razstavišču v nekdanji mariborski tovarni se je začel s projektom, pravzaprav videodokumentacijo performansa nizozemskega umetnika Arthurja Elsenaarja z naslovom Morfolofija – premik obraza. Avtor sam sebi pravi tudi "heker obraza", ki se že deset let ukvarja z vprašanji njegovega računalniškega nadzora. Z električnimi impulzi in digitalnim nadzorom računalnika je obraz podvržen nehotenemu mišičnemu krčenju, gibanju, ki ga možgani niso sposobni spodbuditi in tako ne morejo biti dejavnik tovrstnega gibanja, ta je v rokah tehnološkega agenta.

Nesmiselna sporočila Lučaj stran od videodela obraznega plesa se odpre soba prijetnih poletnih temperatur. V njej sta dve deli ameriškega umetnika Davida Bowena z naslovom Mušji tweet in Mušji cepelini. Prvo delo predstavlja komentar dogajanju, ki smo mu danes lahko priča na družabnih omrežjih, napolnjenih z bolj ali manj (ne)tehtnimi in (ne)smiselnimi sporočili. Bowen je v duhu izbrane tematizacije muham odprl profil na Twitterju, te pa ob tipkovnici in kameri naselil v prozorno kroglo. Gibu muh sledi kamera, na njihovo preletavanje nad posameznimi znaki na tipkovnici pa se odzove tudi digitalen svet, saj se znak, ki ga žival preleti, zapiše v okvirček, in ko ti dosežejo število 140 ali ko muha preleti tipko "enter" se besedilo na družabnem omrežju tudi objavi. V mesecu trajajoči razstavi so tako muhe, enaka instalacija je istočasno bila postavljena tudi v Taipeju, poslale številna nesmiselna in nerazumljiva sporočila.

Ob Bowenevem projektu in pogovoru z Majo Pardeilhan hitro postane jasno, kako drugačne so v primerjavi s kakšno bolj "klasično" pripravo na takšno razstavo, pa tudi vzdrževanje. Za projekt z muhami so morali organizatorji na primer kupiti ličinke živali, za te pa med razstavo tudi primerno skrbeti.

Plesalke brez individualnosti V neposrednem sodelovanju z znanstveniki, biologi svoje projekte uresničuje tudi Brandon Ballengée, ki že desetletja spremlja ozadja razvojnih anomalij pri dvoživkah v naravnem okolju. Na piedestal postavljene očiščene in razbarvane dvoživke, ki po koncu postopka v 25 korakih delujejo kot sublimna bitja, razkrivajo posledice sprememb v okolju. Dvoživke z več ali z manjkajočimi okončinami so odgovor na parazite, ki živali napadejo, vzrok za te pa naj bi bili pesticidi, ki skozi naravno verigo prizadenejo tudi žabe.

V dialogu s primeri posledic poseganja v okolje pa je nastalo tudi delo Umetna mi(s)toza umetnika Louisa-Philippa Demersa, ki v kontekstu robotike podaja umetniški komentar razmer, ki jih živimo. Robot žaba z več okončinami lahko na prvi pogled spominja na noro znanost, a to ni, artefakt je izpeljan iz naravnega primerka, ki je rezultat zajedavske infekcije in znakov degradacij okolja.

Kot avtor Robota žabe, robotskega posnetka narave, se je podpisal tudi pod projekt Tillerjeve plesalke. Gre za dvanajstih majhnih robotov, ki so sposobni ustvariti plesno predstavo. Majhni roboti so aluzija 21. stoletja na plesno skupino Tillers Girls, ki jo je v Manchestru leta 1890 ustanovil John Tiller. Skupino so sestavljale plesalke enake velikosti in teže, njihov cilj pa je bil prikaz tehničnih veščin, brez interpretacij in kakršnekoli mere individualnosti. Z nekaj osnovnimi gibi in tehnološko vednostjo in nadzorom danes vlogo Tillerjevih deklet opravljajo robotki.

Robotsko instalacijo pa prikazuje tudi delo Tihi plaz umetniške skupine Neurotica.

Povprečna dostava elektronske pošte je 855 dni O različnih ravneh komunikacije govorijo projekti, kot so Prava polžja pošta avtorjev Vickja Isleya in Paula Smitha, Stelarcova Protetična glava in delo Marine Abramović z naslovom Merjenje magičnosti vzajemnega strmenja.

Prava polžja pošta je projekt, ki spreobrača današnje zahteve po učinkoviti in hitri komunikaciji, to nam med drugim omogoča elektronska pošta. V projektu je pošiljanje sporočil predano polžem. V trenutku, ko stisnete "pošlji", sporočilo potuje do strežnika, kjer čaka, da ga prevzame eden od polžev, opremljenih z mikročipom. Ko žival doseže točko za sprejem ali oddajo sporočila, ta opravijo svojo nadaljnjo pot. Statistične izplembe polžjih raznašalcev elektronske pošte lahko spremljate na spletni strani www.realsnailmail.net, izkušnje z mariborske postavitve pa pričajo o naslednjih dosežkih. Najhitreje odposlana elektronska pošta je naprej zaokrožila v dvajsetih urah, nekateri izmed na razstavi prisotnih polžev so pošto pobrali že pred tremi tedni, a jim je še ni uspelo poslati naprej. Povprečna dostava elektronske pošte pa traja 855 dni.

Ali bo konec sveta? V duhu časa so obiskovalci prek tipkovnice Stelarcovo Protetično glavo, ki vabi h komuniciranju, spraševali: ali bo v kratkem konec sveta. Umetniku podobni računalniški obraz je suvereno, a nekoliko nerazločno odgovoril, da ne. A to je bil le eden od odgovorov na neomejena vprašanja, ki jih digitalnemu subjektu lahko zastavljate, nanje pa odgovarja različno, ne le verbalno.

Po večmesečnem performansu v newyorškem muzeju MoMA, ki ga je Marina Abramović izvedla pred dvema letoma pod naslovom Umetnik je prisoten, v katerem si je zrla iz oči v oči z obiskovalci, se je umetnica odločila za nevrološko spremljanje in raziskovanje transferja energije med performerjem, občinstvom in sodelujočim. Zanimajo jo ravni izražanj notranjih izkušenj in neverbalne komunikacije.

Po dva obiskovalca se tako lahko udeležita polurnega strmenja iz oči v oči, medtem pa z elektrodami spremljajo njihovo možgansko valovanje. Tovrstno pridobljene podatke bodo v prihodnje proučili nevroznanstveniki.

Mogoča prihajajoča stopnja evolucije Z vprašanji biomedicine se na razstavi ukvarjata dve deli. Projekt slovenske umetnice Maje Smrekar z naslovom MaSm Metatransformacija, ki tematizira vprašanja, povezana z odgovornostjo do telesa, naslednjih stopenj evolucije in antropologijo strahu, usmerjeno h gensko spremenjenim organizmom. Z različnimi ravnmi humanističnega in znanstvenega diskurza, ki ga umetnica razkriva skozi svoj projekt, pa se v svojem delu In pot?nia ukvarja tudi avtor Guy Ben-Ary, ki prav razpira biotehnološke sodobne kontekste.

Golobi, ki izločajo milo Projekti, ki podajajo predloge za prihodnost, so humorni in kreativni. Zlati golob, delo umetnika Tuura Van Balena, razkriva znanstvene možnosti za transformacijo golobjih iztrebkov v milo. Golobi so urbano nezaželeni element, umetnik želi to dejstvo spremeniti, in sicer na način, da žival v laboratoriju hranijo z neškodljivo bakterijo, ki povzroči to, da golobi začnejo izločati detergent. V tem primeru na domačih in avtomobilskih oknih ne bi bili odveč zbiralniki za golobje izločanje – milo, z instalacijo sporoča umetnik.

Nenavaden predlog je tudi vrtalni in plezalni robot umetnikov Stefana Doepnerja in Larsa Vaupela, Drill Bot – Robot Partner 3. 0, ki se premika po steni in vrta luknje. Ali pa videodokumentarec umetnika Joeja Davisa, ki je odkril, da bi lahko določene bakterije uporabili za pridobivanje goriva in elektrike.

Z veliko mero znanstvene in humanistične kredibilnosti ter občutljivosti na razstavo umeščena umetniška dela tako problematizirajo različna pojmovna polja. Soočajo nas s številnimimi resničnostmi, ki jih pred nas postavljata tehnologija in znanost, pa če to vemo ali ne, vsekakor pa s posledicami, dejstvi družbenega in kulturnega življenja ter nadaljnjimi vprašanji za prihodnost.