Vipotnikova "kukala"

Pločnik Koroške ceste 18, kjer stoji Kulturni Inkubator (Hiperfasada), se je tako z umetnikovo intervencijo preoblikoval v navzven obrnjeno sobo knjižnega salona. Vertikalno razvrščene odprtine služijo kot kukala, iz katerih med drugim varljivo zre in k sebi vabi digitalna reprodukcija prve dame salonov Madam D'Epinayeva, ki jo je naslikal Jean-Etienne Liotarda.

Kukala Vipotnik zaprte prostore odpira in po drugi strani še bolj zapira. V notranjost Inkubatorja je namreč naselil različne podobe vizualnega sveta, ki jih gledalcu predstavlja zgoščeno prek manjšega zaslona, nameščenega na oknu Inkubatorja. Plast zaslona ustvarja iluzijo prostora, ki je razstavljen za njim. Zaslon spominja na najrazličnejše vmesnike informacijskih zaslonov, prek katerih dnevno sprejemamo različne, tudi prostorske informacije, ki pa se kljub svoji stvarni globini predstavljajo na ploskih nosilcih. V Vipotnikovem primeru so nosilec tako postavljena likovna dela v prostoru kot tudi odprtine na okenski odprtini. Avtor podobe iz notranjosti zgoščuje na površino majhnih odprtin, ki so kot kukalo v interpretacijo sveta oziroma upodabljajočih se vsebin.

Koncentracija vsebine Gledalec v delu ni izoliran. Nasprotno, avtor ga emancipira, da skozi stekleno prepreko ne bi gledal zgolj odseva samega sebe ali dogajanja z ulice, ampak predvsem umetniško delo, ki je postavljeno za steklom, torej v notranjosti. Koncentracija in trud v razumevanju dela potrjujeta dejstvo, da je lahko umetnost resna stvar, ki potrebuje za svoje dojemanje celotno misel z izkušnjami subjekta.

Pogled izbira Projekt v prevodu Lepo, da te kap na nek način opozarja na estetiko sodobnega časa, ki je prevečkrat predstavljena kot lepa, še več, manj lepo se prevečkrat vsiljuje v našo zavest kot lepo. Res je, da pogled izbira. Čeprav Vipotnik s svojim nameščanjem zaslonov na izložbi izbira in na nek način omejuje, prav s temi izbirami in omejitvami opozarja na lepoto, ki bi bila lahko vredna kapi. Razstava, postavljena na ulico, je predstavljena tudi tako, da gledalec poleg umetnostnega dela gleda tudi sebe in z izmenjavanjem podob gradi vsebino v sebi, v notranjosti, kar bi se lahko tudi skladalo z naslovom.

Miha Vipotnik že 30 let raziskuje značilnosti in potenciale videotehnologije v razmerju do strukture in estetskega učinka elektronske slike. Njegova Multivizija Videograma 4 iz leta 1979 je v duhu Fluxusa prepletla elemente performansa, videa, filma, fotografije in glasbe v socialno situacijo, ki jo je zaznamovalo informacijsko okolje televizije in je tako v slovenski umetnostni prostor vpeljala medijsko prakso. In medijska praksa se trenutno slika tudi v Kulturnem Inkubatorju skozi zabrisane ponujene odprtine, tako imenovana kukala, ki skupaj sestavljajo različne poglede in kadre celotne postavitve v prostoru.