"Več kot berete otroku, lažje mu bo pozneje v šoli"

Je nagrada Slovenske sekcije IBBY na 27. slovenskem knjižnem sejmu češnja na vrhu smetane vaše dolgoletne promocije mladinske književnosti in branja? Nagrade za dolgotrajno delo so pri nas razmeroma redke, zato me je nagrada IBBY izredno razveselila. Prizadevanja IBBY za uveljavljanje mladinske književnosti zelo cenim, saj se vzgoja za pismenost začne že v predšolskem obdobju z jezikovno spodbudnim okoljem doma. Pri nas starši pogosto ne vedo, da je za poznejši razvoj pismenosti in bralne zmožnosti najpomembnejša dobro razvita govorna zmožnost. Učenci, ki prihajajo iz jezikovno spodbudnih okolij in domačih razmer, bodo tudi v šoli uspešni bralci, tisti, ki imajo slabše razvito govorno zmožnost, pa se hitro znajdejo v krogu neuspeha, ki škodljivo vpliva tudi na njihovo samopodobo in šolsko neuspešnost. Sama sem sicer imela kar srečo z nagradami, tako sem leta 1997 dobila državno nagrado za uvajanje novih univerzitetnih programov, leta 2006 pa priznanje Slovenskega društva za visokošolsko didaktiko za učitelja leta. Kje recimo čez 20 let vidite stopnjo pismenosti mladine? Če bi hoteli biti uspešni, bi pismenost morala biti visoka, tudi glede na obširno sodobno poznavanje pismenosti in procesov branja. A ljudje, ki bodo čez 20 let slabo pismeni, bodo verjetno nezaposljivi – ne bodo mogli poskrbeti zase, niti ne bodo mogli prispevati k družbi, kar pomeni dvojno izgubo. Kako doseči višjo pismenost, je vprašanje, na katerega še nimamo učinkovitega odgovora niti pri nas niti v tujini. Velika razlika je tudi v motivaciji – v preteklosti je bilo branje edina možnost prostočasne zabave in pridobivanja podatkov, danes pa ne moremo več pričakovati tako pogojene motivacije. Mislim, da bi tudi v šoli morali imeti bolj razumevajoč odnos do učencev pri pouku branja, saj učenca zaznamuješ, če mu rečeš, da ne zna brati, to namreč pomeni, da ne zna materinščine, materinščina pa je za vsakega človeka najpomembnejši jezik. Več kot berete otroku, lažje mu bo pozneje v šoli z usvajanjem pismenosti in branja. V ZDA so izračunali, da lahko do šestega leta otroku zagotovite tako močno jezikovno znanje in obvladanje govora, da bo v šoli razvil in imel zadostno bralno pismenost vse do končne univerzitetne izobrazbe. Ampak – koliko staršev na ta način skrbi za otrokov jezikovni razvoj? Kje še ostaja manevrski prostor za širjenje ljubezni do branja med mladimi? Na ljubezen do branja in zanimanje za knjige lahko delno vplivamo z izborom besedil, ki imajo za mlade veliko odmevnost in jih bodo zanimala. Bralni užitek je lahko pomembna motivacija za branje. Mednarodne raziskave tudi kažejo, da je status branja kot dejavnosti zelo padel, prav tako upada zanimanje za pogovor o knjigi in kritike, a ne zaradi elektronskih knjig, ampak zaradi slabšega odnosa bralcev do branja, knjige, zaradi spremenjene motivacije v novih okoliščinah.

Velik pomen dajete Bralni znački. Je prostočasno branje po lastni izbiri ključ do src bralcev? O pomenu lastnega izbora besedil sta dr. Pečjakova in dr. Bucikova opozorili, da je motivacija za branje neposredno odvisna od tega, ali lahko svobodno izbiraš. Osnova prostočasnega branja je, da osvojiš motivacijo in te besedilo začne zanimati, kajti kdo bi počel nekaj, kar ga ne zanima. Nikomur ne moreš reči 'imej me rad' – ta glagol v velelniku ne deluje, prav tako kot 'beri, to je zanimivo' ni prepričljivo samo po sebi, zato tudi v šoli obvezno branje odvrne marsikaterega bralca. Šestnajst let ste predsedovali Bralnemu društvu Slovenije, zdaj ste njegova častna predsednica. Kako se je v tem obdobju spreminjala raven bralne kulture v Sloveniji? Če rečete bralna kultura, pomeni kulturo več ljudi, zato je o njej težko govoriti v obliki posplošitev, saj pri nas ugotavljajo, katere knjige so prodajne uspešnice, katere so uspešne knjige pri izposoji, raziskave o tem, kaj berejo Slovenci, pa ni delal nihče. Mednarodne raziskave OECD pa večkrat pokažejo upade na področju bralne kulture mladih. Načeloma berejo razmeroma malo in lahko rečemo, da predvsem mlajši berejo vse več elektronsko in s spleta. Starejši mislim, da se ne navdušujejo toliko nad e-bralniki … Kakšen pa je vaš odnos do e-bralnikov? Moj e-bralnik je še neaktiviran. Sicer nimam predsodkov glede tega, mislim, da bo pohod e-bralnikov uspel, ker razvojne poti v to smer ne bo mogel nihče ustavljati. Realno gledano lahko pričakujemo, da bodo mladi, ki odraščajo ob informacijah na dlani z interneta in delujejo po sistemu 'copy-paste', nezmožnost take uporabe čutili kot pomanjkljivost tiskanih knjig, kjer je treba drugače slediti besedilu. Mislim, da bo elektronska knjiga močno vplivala na poglobljeno branje, saj se ljudje ne zavedajo, da je branje zelo naporna miselna dejavnost. Če bi vedeli, kakšne miselne operacije mora bralec narediti vsaki dve sekundi, bi se drugače obnašali do branja in bi bili vztrajnejši pri usvajanju bralne zmožnosti.

Nekoč ste dejali, da si pridržujete pravico bralca, da knjigo, ki vam ne ugaja, odložite. To pravico najbrž dopuščate tudi drugim bralcem. Avtor o branju in knjigah Daniel Pennac pravi, da je bralčeva pravica, da odloži neprebrano knjigo, če ga ta ne zanima. Otroka moje kolegice je zelo šokiralo, ko sem enkrat na televiziji rekla, da lahko knjigo uporabiš tudi kot podstavek za rože … in res sem imela precej knjig, ki sem jih uporabljala za dviganje rož.

Ste v zelo tesnem sorodstvu s pesnico in prevajalko Lily Novy in vnukinja pionirja slovenskega filma Karola Grossmanna, hkrati pa je bilo nekaj generacij vaših prednikov izjemno sposobnih pravnikov. Je vaša sistematična raziskovalna ljubezen do literature rezultat mešanja teh genov? Na to težko odgovorim. Moja starša sta bila odvetnika in zagotovo sta jezik uporabljala zelo natančno, ker si v pravu ne moreš privoščiti slabega razumevanja in poslušanja. Včasih se šalim, da imam več kot sto let pravniških genov, ded mojega pradeda pa je bil Prešernov sodobnik in njegov prijatelj. Lily Novy sem imela zelo rada, bila je izjemno duhovita in odlično je razumela otroke. Brati je znala pri treh letih, kar je morala dedu dokazati tako, da je stopila na stol in mu čez hrbet brala časopis. Kot odrasla je imela posebno življenjsko energijo, kljub vsem stvarem, ki so se ji zgodile, zato sem jo občudovala, medtem ko deda in babice Grossmannove družine sploh nisem poznala, svojega deda nisem nikoli srečala. V predsobi mojega stanovanja visi portret njegove žene zelo slavnega češkega slikarja, a meni ni prav pri srcu, ker so mi kot majhni deklici pripovedovali, da sem podobna tej babici, pa mi to ni bilo všeč. Katera oseba je najbolj zaznamovala vašo književno pot? Težko vprašanje … Mark Twain mi je zelo zelo blizu. O njem sem prvič pisala že za magisterij in dobila tudi spodbudo od profesorja, ki je bil pozneje predsednik Twainovega arhiva. Tako me je fasciniral, da smo se v internatu šalili, da si bom na vrata napisala 'Berem Marka Twaina', da se ne bodo čudili, če se bom glasno smejala. Mislim, da mi je tudi osebnostno blizu. Njegov najljubši avtor je bil Jonatan Swift in obstaja izdaja knjige Guliverjeva potovanja s Twainovimi zapiski in tudi meni so Guliverjeva potovanja neizmerno všeč. Če bi mogla izbrati knjigo, ki naj jo vsi preberejo, bi predlagala to, saj se v njej Swift tako lepo norčuje iz medstrankarskih sporov, da ne morete več nobenega takšnega spora vzeti resno. Ob branju te knjige bi se lahko marsikdo zamislil o sebi, a ta lastnost v naši kulturi ni cenjena, v angleško govorečih kulturah pa je kritika pozitivno ocenjena in se šteje, da je nezanimanje za kritiko lastnega dela enako strokovnemu samomoru. Meni so kritike mojih knjig in esejev ogromno pomagale, saj samodejno misliš v svojem miselnem vzorcu, mnenje drugega pa te lahko premakne iz lastnega vzorca.