V Isolanthisu z Almo M. Karlin od apokaliptične slutnje do solz

Isolanthis: Roman o potopu celine je Karlinova v knjižno vesolje poslala na vrhuncu svoje pisateljske slave leta 1936 ter se z njim iz potopisnih voda preselila v teozofske in na nek način zloslutne.

1 / 4

Foto: Manca Čujež

2 / 4

Foto: Manca Čujež

3 / 4

Foto: Manca Čujež

4 / 4

Foto: Manca Čujež

Isolanthis: Roman o potopu celine – edinstveno delo v slovenski književnosti "Vsak prevod Alme Karlin, ki izide v slovenščini, je za Celje praznik," so 27. septembra na predstavitvi nove knjige Alme M. Karlin v Osrednji knjižnici Celje slovesno zazvenele besede gostitelja Marijana Pušavca, poznavalca Alminega opusa in strastnega raziskovalca njene zapuščine. Ob bok morsko žarečemu izvodu knjige Isolanthis: Roman o potopu celine, ki je avgusta izšla pri založbi Sanje, je postavil skromen, v temno usnje vezan izvirnik v gotici s priloženo šesterico ilustracij Almine prijateljice Thee Schreiber Gammelin in Alminim podpisom. Roman je namreč leta 1936 izšel v Leipzigu, z izdajo v slovenščini pa doživel prvi natis in prvi prevod sploh, zelo dobrodošel za slovenske bralce, saj sta bila urednica Tjaša Koprivec in Pušavec enotnega mnenja, da podobnega dela v slovenski književnosti do zdaj še ni bilo najti.

Karlinova, neustavljivo navdušena nad starimi civilizacijami, je fantazijski roman umestila v mogočno prostorje potopljene civilizacije Atlantida, v kateri se politične spletke ter želja po moči in oblasti prepletajo z motivom razkola med duhovno in telesno ljubeznijo, katerih nosilca sta princesa Isolanthis in faraon Ramon Phtha. "Almo Karlin smo v večjem obsegu spoznavali skozi njena potopisna dela, tokrat pa je pred nami Roman o potopu celine, fantazijsko delo s prav posebno sestavino – teozofsko," je poleg obuditve izjemnega dela po 76 letih kot dodaten razlog za izdajo nove Almine knjige izpostavila Koprivčeva in v nadaljevanju nanizala osnovne gradnike teozofije, ki prevevajo roman: božanska modrost, nenehna notranja preobrazba, božanskemu podobna stanja zavesti, altruizem in univerzalno sočutje.

"Almo sem začutila zelo globoko v sebi" Knežje mesto je nazadnje z Almo praznovalo pred dvema letoma, ko je izšla njena avtobiografija Sama izpod prevajalskega peresa domačinke Mateje Ajdnik Korošec, ki se je ob Isolanthisu že tretjič srečala z osupljivo knjižno snovalko. Ta jo z vsakim delom bolj omreži: "Ko sem prvič dobila v roke Samotno potovanje in ga začela prevajati, sem spoznavala Almo, pri drugem delu, avtobiografiji Sama, se je zaradi intimne zgodbe med mano in avtorico rodila neka povezava, pri Isolanthisu pa se je razvilo prijateljstvo na neki duhovni ravni, Almo sem začutila zelo globoko v sebi."

Kot je priznala, je bil ravno Isolanthis zanjo prevajalsko najtrši oreh, saj je po njenih besedah jezik v tem romanu izjemno gost in rahlo starinski, poetičen, hkrati pa vsebuje veliko sestavin iz teozofije in je pri prevajanju zahteval veliko branja med vrsticami, zato ne preseneča Pušavčev poklon, da je s tem prevodom opravila več kot magisterij. "To je edina knjiga, ob kateri sem jokala med prevajanjem, tako da veste, da vas čaka lepa literatura," je odkrito priznala Ajdnik Koroščeva. O resnici povedanega se je bilo mogoče prepričati ob prefinjeno izbranih odlomkih iz knjige, ki sta jih v ušesa poslušalcev položila Tjaša Koprivec in Domen Kočevar.

"Nisem književnik, moram pa povedati, da roman vsebinsko povsem odgovarja teozofskemu učenju," je poznavalsko povedal Domen Kočevar, vodja Teozofske knjižnice in bralnice Alme M. Karlin (Celje) ter škof Svobodne katoliške cerkve. Učenje, duhovno učenje, razumevanje življenja, odnosov in ciljev, kot jih je avtorica ubesedila v romanu, so po njegovem mnenju potrditev, da je bila Karlinova zelo suverena v poznavanju teozofije: "Skozi to knjigo se vidi, da je bilo takšno razumevanje sveta pri njej zelo močno prisotno, da je pisala res iz sebe." "Ta roman je zagotovo izgovarjal slutnjo vojnega vrenja" Po besedah Tjaše Koprivec lahko roman, ki ga je Alma M. Karlin objavila na vrhuncu svoje pisateljske slave leta 1936, po tem ko je že prepotovala svet in izoblikovala zelo občutljivo etično držo, razumemo kot odgovor na prevladujoče zvoke tistega časa: "Ta roman je zagotovo izgovarjal slutnjo vojnega vrenja, nastajal je namreč v času vzpona nacizma. Za besedilo, ki ima do neke mere apokaliptično vsebino, sem prepričana, da je imelo tudi nekaj, pogojno rečeno, manifestativne note." Knjiga, ki je vse od leta 1936 počivala, je nemara čakala na še eno od napovedi konca sveta – december 2012, ki napoveduje kataklizmo, slovenski prevod pa se zdi več kot naročen za "čas, ki je znova zlosluten". Isolanthis – ultimativna protagonistka, ki živi svoje najgloblje bistvo Pravo nasprotje zloslutnega časa, tako v tridesetih letih 20. stoletja kot danes, pa je protagonistka romana. "Isolanthis, ultimativna protagonistka, je tista, ki je pri meni vzbudila nekaj orositve v očeh. Nadzemska dedna princesa, nadzemska zaradi svojega ravnanja in značaja, je naravnost ganljiva, saj se bralcu zdi neresnična, nemogoče si je zamisliti, da bi kdo zmogel tak etos," je svoje odkrito občudovanje izrazila Koprivčeva, k čemur je Kočevar pristavil, da skozi teozofsko prizmo učenja takšni posamezniki v resnici obstajajo, resda pa Isolanthis uteleša zelo visok ideal. Dragocenost Alminega Isolanthisa je po Pušavčevem mnenju ravno v tem, da preseže sodobno newageovsko literaturo in bralca skozi zgodbo napelje do raziskovanja globlje in širše.

"V romanu za žensko obstajata dve poti – ali je ženska kot ženska in izpolnjuje svoje dolžnosti kot mati ali pa izbere zvezdno pot, za katero se odloči Isolanthis. Ne da bi zatajila svojo ženskost, ampak da jo bo žrtvovala v prid narodu in v pomoč drugim dušam pri njihovem razvoju. Ne zataji sebe, ampak verjetno živi svoje najgloblje bistvo, ki ga verjetno vsi po malem nosimo v sebi, ampak ga zaradi različnih družbenih pritiskov in norm ne živimo," je bilo v besedah Ajdnik Koroščeve mogoče prepoznati pisateljico, kot se je razkrila v avtobiografiji Sama. "Če imamo torej prej malo solz, imamo na koncu ves potop" "Na eni strani imamo apokaliptično slutnjo, na ozadju katere se odvija ljubezenska zgodba, ki naj torej ostane skrivnost – in predpostavljam, da so solze tekle prav v tem drugem delu –, po drugi strani pa ni več nobena skrivnost, kaj se je zgodilo z Atlantido. Če imamo torej prej malo solz, imamo na koncu ves potop," je hudomušno kot le kaj Marijan Pušavec za konec v bralcih še siloviteje zanetil neskončno radovednost, kako se v domišljiji Alme M. Karlin (za)vrti dogajanje v Atlantidi.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano