Ustvarjanje državotvornih podob in nacionalne odličnosti

Umetnica Jasmina Cibic, kot nacionalna predstavnica na beneškem umetnostnem bienalu, v razmerju do letošnje osrednje teme enciklopedične palače in posameznih državnih zastopstev ter kot sinteza avtoričinih predhodnih umetniških raziskovanj, tematizira mehanizme oblikovanja nacionalnih identifikacij in naracij. Selekcija, ki temelji na konceptu nacionalnih izborov za predstavitve na elitnem mednarodnem umetnostnem zboru na eni strani ali pa izbiranje državnih ikonografij znotraj meja nacionalnega, kot pokaže umetnica, nikakor ne zaseda mesta nevtralnega, še manj samoumevnega in objektivnega, temveč je prej usidrana v ideologijo, razpeta med razmerji moči, ki s svojimi silnicami konstruirajo zgodbo in podobo o nacionalnem. Te delujoče mehanizme umetnica skozi zgodovinsko perspektivo ustvarjanja nacionalnih mitov v Sloveniji od 30. let prejšnjega stoletja razpira na ravni arhitekture, umetnosti in podobe oziroma predmetnega sveta, v katere se zapisuje družbenopolitično, s tem pa tem elementom pripisano tudi tvorno mesto pri oukviranju naracije o nacionalnem.

Kompleksen koncept instalacije Jasmine Cibic Za naše gospodarstvo in kulturo – naslov je povzet po članku Milana Dularja, v katerem je predstavil idejo o organiziranju prve predstavitve nacionalne produkcije na območju Kraljevine Jugoslavije – izhaja iz natančnega razčlenjevanja in analize specifičnega konteksta, sistemov predstavljanja ter razmerij med umetniškim delom, režimom njegovega predstavljanja in gledanja. S tem, ko umetnica razkriva sistem, ustvarja svojega, in zato, da bi razprla obravnavano, oblikuje svojo različico, v kateri zgodovinske reference abstrahira do te mere, da je v razgrajeni pripovedi mogoče ugledati sile ideologije ne glede na njene prostorske in časovne zamejitve.

V nastanek umetniškega projekta, sistema, je avtorica vključila izbrano interdisciplinarno skupnost, strokovnjake z različnih področij, kot so entomologija, znanstvena ilustracija, arhitektura, tipografija, teorija in umetnost. O pomenu sodelovanja v svojem delu umetnica pravi: "Bistvo projekta Za naše gospodarstvo in kulturo je prav razvejana mreža sodelujočih, množica izjemnih ljudi, ki so s svojo strokovnostjo, talentom in entuziazmom ustvarili izredno refleksijo mehanizmov težko razvozljivega prepleta ideologije in kulturne produkcije. Projekt je združil raznovrstne poklice, od arhitektov, teoretikov najrazličnejših profilov do virtuoznih obrtnikov, plesalcev in igralcev, izjemne filmske ekipe, grafičnih oblikovalcev, kustosov … Če bi začela naštevati imena, bi porabila kar nekaj strani, bi pa zagotovo izpustila kak nepogrešljiv prispevek. Moji projekti niso le moji, so vedno 'naši', kar jim doda izredno vrednost."

Dodaja, da je skupinsko delo osnova njenih projektov, saj govori o problemih, ki so na različnih ravneh ključni za skupnost. Vprašanj, ki si jih zastavlja, se tako ne loteva iz zunanje pozicije, temveč vstopa v proces, ki pelje do osvetljevanja problema. Teh se loteva neposredno: "Ko gre za ideološko apropriacijo arhitekture, sledim procesu od projektiranja do izvedbe, ko gre za ustvarjanje nacionalnih ikon, vstopam v področje vednosti, ki potencialno nacionalno ikono znanstveno obravnava … Na tej poti so sodelavci s specifičnih področij vednosti nepogrešljivega pomena, saj je njihov prispevek tisto, kar omogoča dosledno in jasno razgrajevanje vozla ideološke investicije v določen fenomen. Kako torej fenomen našega vsakdana narediti manj samoumeven, kako si lažje predstavljati drugačno videnje sveta? Moj odgovor bi bil: le s skupinskim delom, s tesnim sodelovanjem in dialogom, ki razvrednoti razmerja moči in energijo usmeri v skupni cilj."

Gledanje je osebna stvar, to, kar vidimo, ni Z arhitekturnim posegom je Cibičeva slovensko galerijo A+A v Benetkah, slovenski paviljon, preoblikovala v budoar, ki se vije skozi vse galerijske prostore, odete v tapeto s multipiciranimi podobami več kot 40 različič endemitskega hrošča Anophthalmus hitleri, neuspele nacionalne ikone, vrste, ki je skoraj izumrla zaradi ideološkega predznaka svojega imena. Na vstopno steno galerije, vidne tudi od zunaj skozi galerijsko okno, pa je umetnica, te sta na performansu ob odprtju obešala igralec in plesalec Primož Bezjak in plesalec Gregor Luštek, razvrstila izbrana likovna tihožitja iz umetniške zbirke Državnega zbora.

V projekt umeščene slike, ki sicer visijo po delovnih prostorih Državnega zbora in ki zaradi tam veljavnega strogega varnostnega nadzora drugače niso dostopne, so tako z umetničino gesto prenešene pred obličje javnosti, tako tiste, ki naj bi jo predstavljala in ki naj bi se z instrumetalizirano umetnostjo identificirala, kot tudi pred mednarodno občinstvo umetnostnega dogodka. Kot so predstavljena umetniška dela v parlamentu del državniškega spektakla, so v kontekstu bienala, v tem primeru tudi v mednarodnih razmerjih, prav tako del igre umetnosti in politike, ki na stenah viseče gledalcu kažejo še nekaj. In sicer, da čeprav je gledanje osebna stvar, to, kar vidimo, ni. V to so vpletene tako osebne izkušnje in stališča kot tudi širši spreminjajoči še družbeni, kulturni, politični, ekonomski in estetski parametri. Tako kot se v teh kontekstih lahko spreminja branje umetniških del, pa je tudi z nacionalnimi ikonami, ki jih vedno znova lahko prepisujejo, črtajo in podčrtujejo, spremenjeni političnih okvirji, strukture in avtoritete.

Pri projektu Cibičeve kustos paviljona Tevž Logar poudarja tudi umetničino obravnavo prostora, v katerem se s svojimi posegi postavlja tudi vprašanje med javnim in zasebnim ter gledanim in opazovanim: "Tako kot večina Jasmininih preteklih projektov tudi ta projekt uporablja strategije sistema, ki ga nagovarja za samo distribucijo ideje. Mislim, da je to tudi edini način. Ne gre samo za problematiziranje, kaj je in kaj ni primerno, da predstavlja neko državo. Izredno pomemben element projekta je premislek o razstavnem prostoru. Galerija A+A je težaven prostor, saj ne gre za klasične razstavne prostore, ampak za reartikulirano zasebno hišo. Jasmina se je tega dobro zavedala in specifike prostora obrnila sebi v prid. Torej spet gre na nek način za potopitev v sistem in uporabo njegovih orodij. Če podrobno analiziramo pretekle Jasminine projekte, lahko vidimo, da je projekt Za naše gospodarstvo in kulturo nekakšna kulminacija Jasmininega preteklega dela, saj v sebi združuje pretekle strategije, ki pa zdaj 'v imenu' enega projekta delujejo komplementarno."

Plodovi naše zemlje O ozadjih vzpostavljanja tega, kaj bomo gledali v kontekstu nacionalnih identifikacij in kaj nas bo predstavljajo in "krasilo" kot pripadnike določene skupnosti, govorita tudi igrana filma Framing the Space in Plodovi naše zemlje.

Film Framing the Space, v katerem sledimo pogovoru med arhitektom in novinarko, razkriva arhitekturne in filozofske ideje ter strategije, ki naj odgovorijo na namen reprezentančnih državnih objektov ter z v prostor vključenimi elementi sooblikujejo nacionalno identiteto. Državotvorno vlogo umetnosti, njeno primernostjo tako v motiviki kot izbranih imenih umetniških imenih, tematizira tudi igrani film Plodovi naše zemlje.

Ali kot pojasnjuje avtorica: "Dimenzije univerzalnosti ideološke strukture se lotevam v filmu Plodovi naše zemlje, ki za osnovo scenarija jemlje zgodovinski dokument, transkript seje parlamentarne komisije iz leta 1957, ki se odloča o primernosti slikarskega predloga Gabrijela Stupice za okrasitev Ljudske skupščine. Edini radikalnejši poseg v scenarij je bilo izogibanje konkretnih imen članov komisije, in sicer prav z namero kazanja na občost, splošno aplikativnost tega diskurza, ne glede na prostor in čas. Vprašanje reprezentativnosti, o kateri govorijo različni elementi projekta, je zame ključni člen – ideja predstavljanja, po eni strani prilaščanja vizualnega sveta različnih področij z namenom grajenja podobe države, po drugi pa institucija bienala, ki sloni na ideji reprezentativne vloge umetnika, ki prispeva k ugledu nacije." Podoba kot ikona Zgodba o hrošču, ki je v svojih različnih interpretacijah v sodelovanju umetnice z več kot 40 mednarodnimi entomologi in znanstvenimi ilustratorji ponavljajoče odtisnjena na stene instalacije, govori o odkritju endemita, ki ga je v jami Pekel v okolici Celja prvič opazil jamar Vladimir Kodrič leta 1933, štiri leta pozneje pa je odkritje nove vrste potrdil entomolog Oskar Scheibel ter ga kot nacistični privrženec poimenoval Anophthalmus hitleri, ozadje in konceptualne parametre projekta v katalogu popisuje kustos slovenskega paviljona Tevž Logar.

Podobe hrošča, ki naj bi postal slovenska ikona, a zaradi problematičnega imena te usode ni doživel, tako še na eni ravni razpira vprašanje nacionalnega predstavljanja, ki se ob novih političnih okoliščinah pridobiva drugačne obrise. To umetnica ponazarja tudi z mnoštvom podob na tapetah odtisnjenega hrošča, ki so ga izdelali tuji entomologi in znanstveni ilustratorji le na podlagi svojih izkušenj in latinskega imena živali, pri čemer niso smeli poiskati kakšnih vizualnih podatkov ali opisnih referenc živali. Tako nastale podobe pričajo o poteh ustvarjanja tistega, kar naj bi bilo takšno, kot to odmerjajo določena vednost, konteksti in ne nazadnje roke ideologije, ne pa dejanskost.

Gledalec, potopljen v podobe ideologije Potopljen med (možne) podobe skupnostne identifikacije, izbrane in potlačene, podčrtane in interpretirane, se gledalec v instalaciji Cibičeve tako znajde v izgrajenem prostoru, ki mu govori, kaže in ga zajema v razprti objem mehanizmov političnih, nacionalnih in kulturnih imperativov. V slovenskem paviljonu na beneškem bienalu se tako bolj kot umetnost razkriva to, kar je za njo, njena instrumentalizacija za nacionalne bleščavosti.

"Bienale je institucija predstavljanja par excellence, dedič velikih univerzalnih razstav 19. in 20. stoletja, ki so arogantno razstavljale primerke živega in neživega sveta z vseh koncev takratnih kolonalnih imperijev z namenom ustvarjanja moči prek simbolnega kapitala. V zadnjih desetletjih se je v politoloških kuloarjih začel oblikovati termin mehke moči, ki označuje fenomen tekmovanja za vpliv na področju mednarodne politike prek izvrstnosti nacionalne umetniške in kulturne produkcije. Bienale je v tem kontekstu brez primerjave, saj deklarativno sloni na diskurzu izvrstnosti in poudarku nacionalnih odličnosti. To je točka, na kateri se s svojim projektom skušam infiltrirati v to strukturo. Projekt, ki secira mehanizme produkcije državotvornih podob, vstopa v kontekst, ki je povsem vdan v ustvarjanje dodane vrednosti države prek 'mehkega' kulturnega boja," končuje Jasmina Cibic.