Umek: Za kariero sem pustil šolo in košarko

Slavko Avsenik je v svet ponesel narodno glasbo, Laibachi so mejne zidove rušili z alternativno avantgardo, Umek pa se kot vitez teme, težkokategornik tehno podzemlja na svetovno elektronsko sceno vzdigne sredi devetdesetih let. "Za kariero didžeja sem pustil šolo in košarko, česar ne svetujem mladini, saj je to zelo tvegano, še posebej dandanes. V nadaljevanju sem se bojeval, da sem ustvaril ime, in ko mi je uspelo, je bilo nekoliko lažje. Ironija pri vsem je, da danes garam še bolj, kot sem včasih."

Če potegnemo črto od začetka letošnjega leta do danes, na katere dogodke, dosežke ali presežke bi opozorili? Veliko dogodkov je bilo. Nekajkrat sem bil na turneji po Ameriki, potem sem nastopal po Aziji – Japonska in Koreja. Če sem popolnoma iskren, sem svet nekajkrat prepotoval okrog in okrog, dobesedno. Med drugim nastopil tudi na številnih festivalih, izstopala sta španski Monegros Deser festival ter belgijski Tomorrowland.

Vaša zgodba se je začela pisati pri rosnih 12 letih, ko ste slišali neke komade na radiu, pri 17 letih pa ste že vrteli pred deset tisoč ljudmi. Lahko na kratko opišete zgodbo o uspehu ... Pri 17 letih sem bil že profesionalni DJ, kar pomeni, da sem od tega živel. Sicer pa sem že tri leta pred tem vrtel v klubu Palma. Preprosto zaljubil sem se v elektroniko. Spomnim se didžeja, ki je vrtel na šolskem plesu. Vrtelo se je s kaset, vsi so plesali, scena se mi je zdela fantastična, rekel sem si: "Ta je pa res faca. Vrti glasbo, vsi plešejo, on pa nepopisno uživa." Takrat sem vedel, da bom DJ in da bom življenje posvetil izključno temu. Pozneje me je začelo zanimati tudi, kako se glasba producira, začel sem raziskovati, ni bilo interneta, niti sanjalo se nam ni, kam se lahko obrnem. Ob redkih priložnostih, predvsem praznikih, ko me je mama dovolila, sem šel v K4 in spoznal nekatere ljudi – Random Logic, Clockworks in številne druge. Povabili so me v studio in mi pokazali, kako se ustvarja ta glasba.

Po vinilke ste morali hoditi v daljni München ... Slovenija se je v tistem času ravno osamosvojila, elektonske glasbe ni bilo nikjer, vrtele so se neke popevke in prevladujoči rock. Ko sem začel kariero, je bilo treba kupovati plošče in odločili smo se za München, kjer so bile trgovine dobro založene. Od takrat sem hodil na dva, tri tedne leta in leta nakupovat v te trgovine. Spomnim se, da smo morali plate "švercati" čez mejo. Razmere so bile malce drugačne, saj še nismo bili v Evropi, carinikom pa se niti sanjalo ni, kaj za vraga so te plošče.

Kako pa ste prodrli v tujino? Prodor v tujino je bil zelo težak. Vrtel sem po okoliških državah – Hrvaška, nekdanja Juga, občasno tudi v Avstiji, v tem času izdal približno 30 plošč in nato so me končno, končno začeli bookirati tudi v tujini. Dejstvo je bilo, da sem bil DJ že kar nekaj let, bil sem navajen komunikacije s publiko, nisem imel nikakršne treme, bil sem vešč svojega posla, tako da so nastopi kar naenkrat začeli deževati.

Košarka vam je že pri 17 letih zrasla čez glavo, kako je s produciranjem in vrtenjem? Če sem popolnoma iskren, je isto, kot je bilo na začetku. Vsakič ko grem v studio, nepopisno uživam, neprestano ustvarjam glasbo, nimam navdiha, v ozadju ni nobenih vesoljcev ali česar podobnega. Preprosto se usedem in delam beate. Poskušam se spomniti energije na plesišču in to vnesti v svoje komade. Če že imam navdih, prihaja ta izključno s plesišča. Prijatelji mi redno pripovedujejo, da imajo težavo najti zvoke, medtem ko imam sam obrateno težavo – imam namreč preveč komadov, v studiu preživim preveč časa. Z leti postaneš bolj natančen, hitro najdeš dobre stvari, raziskovanje ni več potrebno.

Astrodisco, Disconautica, Meet me, celjske pokalice so preteklost, Gavioli je le še bleda senca stare slave. Fotri ste odšli, odšla pa je tudi slovenska elektronska scena ... Pop elektronika – David Guetta, Tiesto ipd. – je pri nas izredno priljubljena, precej lahkotno polni največje hale, privablja velikanske mase ljudi. Na drugi strani imamo tudi določeno publiko za underground, kjer se zbira nekaj sto ljudi, kjer se rojevajo nove subkulture. Manjka pa neka zdrava sredina, da bi pripeljali didžeje, da bi izobraževali publiko, tukaj smo precej slabi. To je precej povezano tudi z nami, saj v Sloveniji skoraj nismo navzoči, ljudi ne izobražujemo. Spomnim se časov, ko smo tedensko vrteli v Propagandi, ljudje so poznali komade, medtem ko jih bo danes poznala le peščica. Mladi didžeji tega dela niso prevzeli nase, mogoče niti niso vedeli, da bi bilo to treba narediti.

Drugo obdobje vašega ustvarjanja zaznamuje ustanovitev glasbene terapije 1605. Petletka elektronskega maziljenja je bila več kot uspešna ... Založba je precej zrasla, v naši sceni smo celo vodilni na svetu. Če bi mi nekdo tak uspeh napovedal pred petimi leti, mu preprosto ne bi verjel. Dejstvo je, da je v ozadju vsa ekipa, pri projektu sodeluje nekaj deset ljudi, nekateri izmed njih delajo tudi po osem ur na dan, drugi honorarno.

Tiesto nam je pred kratkim v intervjuju zaupal, da nima osebnega življenja, vsak dan je posvečen izključno karieri. Kakšno pa je stanje pri vas? Popolnoma isto. Sam sem glasba, moje življenje je glasba. Ko se zjutraj zbudim, odprem računalnik, pregledam pošto, kontaktiram nekatere ljudi, nekaj časa posvetim športu, nato pa je na vrsti studio. Zvečer, ko najdem čas, kakšen film, potem spat, ob koncu tedna pa potujem. Resnično ni prostega časa. Zadnjič mi je kolega rekel: "Uroš, uživaj malo, kar naenkrat boš star 50 let, energija bo pošla." Mogoče ima celo prav.

Precej velikanov svetovne elektronske scene se je pomehkužilo, trše ritme so zamenjali komercialni zvoki. Je preobrazba po določenem obdobju nujna ali pomeni le korak naprej v odkrivanju glasbene duše? Preobrazba je preprosto potrebna, ne dogaja se samo danes. Če pogledamo nazaj, rave kultura je bila včasih ustaljena na 120, celo 115 udarcev na minuto (bpm). Če naštejem nekaj artistov; L. A. Style, James Brown is Dead, T99. Po tem obdobju počasnega ritma se je začela glasba delati drugače, prišli so novi zvoki, hitrejši, agresivnejši, zadeva je bila sveža, vsi so skočili tja. Zdaj se glasba spet upočasnjuje. Deep house, ki je ta trenutek zelo popularen, se vrti pri 115, 120 bpm in v prihodnosti lahko spet pričakujemo hitrejši odgovor. Če sem popolnoma iskren, bi bila ena in ista hitrost popolni dolgčas. Sam v glasbi iščem energijo. Če zaplavam v mehkejše vode, mi bo marsikateri starejši fan očital, da sem se pomehkužil, ampak v tisti sceni, kjer sem, bom vedno za kanček bolj agresiven, energičen.

Redno zavrtite zahtevno publiko na Ibizi. Ali menite, da je otok še vedno plesni raj na zemlji ali morda njegova zgodba počasi bledi? Stari rokerji mi vedno pravijo, kako dobra je bila glasba včasih, danes pa tega ni več. V elektroniki je podobno. Ljudje, ki so včasih obiskovali Ibizo, govorijo, kako je bilo včasih enkratno, neponovljivo. Sam pravim, da ljudje prihajajo na novo, določeno glasbo slišijo prvič, vso sceno doživljajo na svoj način, uživajo. Kar zadeva mene, je stvar ista, ljudi je samo še več. Ibiza je postala nekoliko bolj komercialna. Kolegi, ki so bili nekoč moji vzorniki, imajo danes vsak svoj večer, pred desetimi leti tehna in podobnih subžanrov še ni bilo ali pa so šele začenjali svojo zgodbo. Danes so to najbolj obiskani večeri na otoku.

Kaj pa Las Vegas? Las Vegas je izredno zanimiv, nekajkrat sem ga že obiskal. Nekje sem zasledil, da lahko igralnice z elektronskimi žurkami na en večer zaslužijo več denarja kot na avtomatih. Prav zaradi tega so vodilni začeli vlagati velike vsote v popoldanske klube ob bazenih. Imel sem priložnost vrteti v njihovem Eifflovem stolpu, resnično neverjeten klub. Američani znajo vsako stvar spremeniti v dober posel in Evropejci bi se od njih lahko marsikaj naučili.

Nekoč je tehno prednjačil po številu udarcev na minuto, z leti pa so se vsi žanri, od housa do elektra, ustavili pri 128 udarcih na minuto. Upočasnitev naj bi izrinila tisto prvinsko drugačnost med didžeji ... Res je. Hitrejši beat dandanes ljudem ne ustreza več povsem, zato je nastopila upočasnitev. Včasih je bil tehno domena moškega občinstva, danes pa plesišča polni tudi nežnejši spol. Punce imajo rade nekoliko mehkejšo, počasnejšo glasbo, da se lahko bolj seksi zvijajo. Ko so na plesišču punce, je tudi fantov toliko več in zgodba je sklenjena.

Legendarne vinilke so pozabljen format, večina didžejev uporablja prenosnik, mikser ter raznovrstne igračke. Ste ljubitelj plošč le še na zbirateljski ravni? Seveda. Plošč imam okoli 50 tisoč. Ne kupujem jih več, razen nekaterih starih stvari, ki si jih nekoč nisem mogel privoščiti. Danes sem za določen primerek plošče pripravljen odšteti tudi po 100, 200 evrov. Ljubezen do vinila ohranjam, del mene je bil dlje kot zdajšnja digitalna platforma, vendar je na žalost omejen. Elektronska glasba je vedno težila naprej, odkrivali so se novi zvoki, novi pristopi k ustvarjanju glasbe. Podobno je pri vrtenju, samo digitalni svet omogoča novost.

V rani mladosti ste glasbo spuščali iz štirih gramofonov naenkrat, lovljenje beata, nastavljanje ustrezne hitrosti ni bilo šala mala. Danes večino dela opravi računalnik, več časa ostane za miksanje, komunikacijo z občinstvom, sendvič in pivo ... Vrtenje s štirih plošč je bilo izredno težavno, ves čas sem gledal gramofone, bil popolnoma skoncentriran na lovljenje beata. Časa za komunikacijo s publiko ni bilo, kakšnih strašnih učinkov ni bilo. Danes ti tempo ureja računalnik, tukaj pa so miksi, popolnoma drug svet. Zame je veliko lepše, boljše, zadeva zveni popolno. Drugi spet pogrešajo napake, ampak napake so po moje zato, da se odpravijo.

Trenutno zasedate šestdeseto mesto lestvice DJ Mag Top 100. Novo glasovanje, ki bo pomešalo mesta, se sklene konec meseca. Pričakujete vzpon ali padec? Padec pričakujem iz preprostega razloga – Amerika je izredno zrasla, Američani imajo veliko svojih didžejev, omenjeno glasovanje je pridobilo v deželi prek luže izjemen vpliv. Američani bodo začeli glasovati prav letos, v ospredje bodo postavili domače, sam pa nekako upam, da se obdržim med prvimi stotimi. Tukaj pa je še nekaj, Carl Cox je na lestvici kakšnih 20 mest pred mano, redno polni največje klube, medtem ko didžeju, ki je še 20 mest pred njim, kluba ne uspe napolniti niti do polovice. Legende ostajajo legende, ne ukvarjajo se z internetom in pretiranim trženjem.

Koliko lestvica pove o resnični kakovosti posameznika, sami namreč pravite, da bi vas dovršeno trženje zagotovo popeljalo na prva tri mesta ... To sem rekel pred petimi leti, ko sem zasedal dvajseto mesto. Lahko vrtiš underground po majhnih klubih, če pa boš želel nastopiti pred 20 tisoč ljudmi, potrebuješ pomoč medijev, izkoristiti moraš vse komunikacijske kanale. Prisotnost v medijih danes postavljajo ob bok karieri didžeja; produciranju in vrtenju.

Govori se, da si, ko prideš med prvih 100, nekdo, ki si na vsakdanji kruh lahko namaže različne stvari. Si kdaj v karieri moral tedne in tedne jesti samo pašteto? Za kariero sem pustil šolo in košarko, česar ne svetujem mladini, saj je to zelo tvegano, še posebej dandanes. Takrat sem živel skromno življenje doma z mamo, verjel v svoj uspeh, ni bilo lahko. V nadaljevanju sem se bojeval, da sem ustvaril ime, in ko mi je uspelo, je bilo nekoliko lažje. Ironija pri vsem je, da danes garam še bolj, kot sem včasih. S tem se sprijazniš, glasba je tvoja služba in tvoje zasebno življenje, užitek in vse hkrati. To si ti. Vsi smo deloholiki, malce egocentrični. Vsi grizemo za uspeh in hočemo biti še boljši.