TV Poper - Alora pridem več k'sno

Oddaja, ki je bila najprej na sporedu le za zamejske Slovence, se je začela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Njen idejni oče, Boris Devetak, se spominja, da je bil edini v ekipi, ki je premogel dovolj volje, da se je vozil na koprsko televizijo na sestanke, kjer so se dogovarjali, da bi jo predvajali po vsej Sloveniji, kar se je na koncu tudi zgodilo. "Za besedila, na primer 24 KUR, sva skrbela z Miranom Košuto, ustvarjanje likov pa je slonelo na Borisu Kobalu, Sergeju Verču in Gojmirju Lešnjaku – Gojcu. Vsak je imel svoj "vrtiček", seveda pa nas je bilo sodelavcev veliko več: Igor Malalan, Franko Korošec, Nataša Živkovič, Nataša Tič Raljan, Ivo Godnič, Sašo Hribar, Inacio Bintchende oziroma Janez Belina, glavni režiser Samo Milavec, zdajšnji kamniški župan Marjan Šarec, Andrej Karoli (glas v offu), glasbeniki Marko Feri, Marijan Mlakar, Aleksander Ipavec, Sergej Ranđelovič, Anika Horvat ... Gotovo sem koga pozabil in se vnaprej opravičujem," doda med naštevanjem.

Gledalci se gotovo bolj kot imen ustvarjalcev spominjajo nastopajočih likov – gospoda Senico in Cirila Zlobca, ki ju je srčno uprizarjal Boris Kobal, še danes predvajajo na You Tubu, tam lahko prisluhnete ansamblu Vižintin, v katerem sta skupaj žgolela Mario in Maria Vižintin (Nataša Tič Raljan in Boris Kobal), Matjaž Tanka pa je bil večji od svojega izvirnega navdiha, kar je vedno vedel tudi njegov imitator, Franko Korošec.

"Smo bili ekipa, ja, včasih smo kaj kar težko posneli, tako smo se krohotali. Tudi drug drugemu smo kaj ušpičiti ... Boris, Kobal, ne prenaša dobro, če se med delom nekdo moti, pada ven, pozablja in podobno, zato sem nekoč Franku, Korošcu, naročil, naj se le moti – čim večkrat, čim bolj pogosto. In se je res. Pritisk v studiu je naraščal, dokler nisem tehniku naročil, naj zaigra, kot da se mu je utrgalo od nepotrpežljivosti do Franka in da ga hoče napasti z lopato. Ko je prinorel v studio z lopato, da bi grozil Franku, se je popolnoma zaščitniško 'snelo' Borisu, ki ga je začel braniti, tako da smo na koncu vsi morali poseči vmes, saj je bila šala že skoraj resna," se spominja Devetak.

A ker je v človeški navadi, da dobre stvari ne trajajo dolgo, se je po desetih letih poslovil tudi TV Poper. "Ko se moraš zagovarjati in braniti pred očitki, namesto da bi energijo vlagal v avtorstvo, postane nevzdržno. Nekaj časa vztrajaš, potem pa nima več smisla. Nismo mogli nadaljevati s štosi o južnjakih, to nismo bili mi, nisem pa več mogel slediti navodilom, koga v oddaji lahko obdelam in koga ne. Ne vidim, da bi nas kdo v Sloveniji nasledil, izjema je Tof, ki je preživel že Jugoslavijo, kapo dol! Predvsem pa je Slovenija premajhna za politično satiro. Vsi se med seboj poznajo in so med seboj v sorodu, žlahti se pa ne smeš zameriti, saj veste ..." duhovito strne.

Če ste se torej spraševali, ali je upanje, da se TV Poper še kdaj vrne na naše zaslone, zdaj vidite, da je majhno. "Ljudje me še danes ustavljajo, zakaj oddaje ni več, me s kom zamešajo, sprašujejo, če bo še kdaj, ampak nisem pravi naslov za te zadeve. Zganiti bi se morala nacionalka, ki pa se do sedaj ni. Takrat je ni zanimalo, zakaj gremo, danes nas nihče ne vabi, sam pa se nikoli nisem silil nikamor," zabije Boris Devetak še en žebelj v krsto TV Popra. Mi pa si vseeno želimo, da bi še kdaj slišali tisto legendarno špico:

– Oprosti, kej sem pršu prezgodaj? – Ne. – Alora pridem več k'sno.