Triumf ljubezni ali kako za lastno srečo preslepiti in ugonobiti srca drugih

Odgovor – v očeh režiserja Sebastijana Horvata sicer nedokončen, omahljiv, celo dvomeč – ponuja Triumf ljubezni, tragikomičen komad francoskega dramatika Pierra de Marivauxa. Igra, ki jo odlikuje izbran, izumetničen, če ne celo pompozen jezik, zapakiran v strnjene, iskrive gostobesedne dialoge, svojo moč črpa na eni strani iz italijanske commedie dell'arte, na drugi pa iz francoske klasicistične komedije s kančkom tragedije. V lahkotni, a precej nekonvencionalni, na trenutke tudi nelagodni formi je zaživela na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega.

Ljubezen je eno najmočnejših čustev, ki razveseljuje, a tudi pogublja. Razum se ji lahko upira, jo odvrača in zavrača, tepta in prezira, a za kako dolgo? Racio se eventualno ukloni srcu, pretrga spone hladne nedostopnosti in pusti prosto pot lagodju, lahkomiselnosti in endorfinom. Ljubezen lahko zadiha, zaživi. A za kakšno ceno? To na lastni koži občuti trojka, ki postane žrtev v srcu sicer dobre, a preračunljive špartanske kraljice Leonide, ki se odloči omrežiti ugrabljenega prestolonaslednika Agisa.

Leonide je lepotica prvovrstnega pedigreja, ki vse, kar si zaželi ali zahoče, tudi dobi. Je pretkana politikantka, izmuzljiva lisica, inteligentna razsodnica, rabelj svojega in tujih src in misteriozna mojstrica leporečja. Da se lahko približa Agisu, se preobleče v moškega. Na poti do njegovega srca ne izbira žrtev. Igro preoblačenja izpopolni do obisti, saj se izmenično, kot ženska ali moški, neprizanesljivo loteva zdaj Agisovega posvojitelja in učitelja, čustveno in čutno otopelega filozofa Hermocrata, zdaj njegove sestre, večne device, hladne Leontine. S sposobnostjo mefistovskega zapeljevanja na koncu obnori vse tri, a njen cilj je le Agis. V napeti igri mačke in miši, kjer v tem primeru (žal) mačka vedno zmaga, tudi ljubezen zmaga. A posrečen režijski prijem to zmago naredi enkrat za sladko, drugič za grenko.

Zaradi prej omenjenega bogatega besedišča, ki kar kipi iz ust protagonistov, in za obdobje 18. stoletja tako (ne)tipičnega komičnega ljubezenskega zapleta in razpleta, bi gledalec pričakoval tudi tipično, skorajda delartovsko komedijo z bogato kostumografijo in scenografijo. A Horvat pač ni tipičen režiser. Okrancljane krinoline in ozke steznike je nadomestil s čistimi linijami monokromatskih nacističnih uniform, bogate perike s strogimi pričeskami in naglavnimi pokrivali, prenatrpano sceno, ki bi bila lahko kulisa dvorane iz Versaillesa, pa je oklestil na beli minimalizem, množico belih stolov in platno s čutnimi projekcijami. V tej smeri modernistično oblikovan osrednji, "globinski" del predstave, kjer se igra odvija na notranjem delu odra, je ukleščil v tradicionalno sformiran "površinski" uvod in zaključek. Na ta način je omogočil, da je bilo občinstvo priča dvojnemu koncu, tragičnemu, kjer od bolečine skrhani, uniformirani Agis zaradi laži in prevar princese Leonide stori samomor, in "hepiendovskemu", kjer v maniri tradicionalne komedije Agis prezre vsa podtikanja in sprenevedanja Leonide, se vanjo še bolj zaljubi in zaživita "srečno do konca svojih dni". Konec, ki preseneti in zadovolji.

Z vlogo Leonide se je pogumno in samozavestno spoprijela Ana Dolinar Horvat, ki je z dvojnimi merili in na videz lahkotnimi prehodi med spoloma, med ljubeznijo in sovražnostjo, med ljubečnostjo in krutostjo, mojstrsko obvladovala skoraj shizofreni lik "krempljaste kanje", ki lovi svoj plen. Agisa, ki počasi podleže čarom Leonide, je z dobršno mero mačoidne narcisoidnosti, fragilne nežnosti in mladostne zagledanosti tankočutno upodobil Jernej Gašperin. Izjemno dopadljiva, v svoji prikupni zmedenosti in komični fleksibilnosti na čase celo nekoliko izstopajoča lika, sta izoblikovala Gašper Tič in Jette Ostan Vejrup. Prvotna togost in nezainteresiranost Tičevega Hermocrata je postopoma popuščala in se po zaslugi preciznega igralčevega obvladovanja raznolikih plasti čustev umikala energičnosti, ponekod nadutosti, jezi, subtilnosti in na koncu podredljivosti. Jette Ostan Vejrup pa je s prepričljivo igro, v katero je vpletla hudomušnost in humor ter ščepec patosa in hotenja, izrisala izjemno vlogo v omejenem okolju zategnjene alfa samice Leontine. Igralsko ekipo s svojimi dopadljivimi in prizemljenimi stvaritvami dopolnjujejo še Barbara Ribnikar kot Corine, spremljevalka Leonide, Jernej Čampelj kot Albert in Marko Simčič kot Dimas.