"Televoting je podobno kot referendum prelaganje odgovornosti na ljudi"

Rudi Bučar je glasbeno vsestranski ustvarjalec, ki nenehno muzicira. Enkrat kot avtor, drugič kot izvajalec. Njegovo navdušenje nad glasbo izvira iz družinskih glasbenih korenin. Prvotno navdušenje nad rockom je pozneje pod vplivom glasbenika Luciana Kleve nadomestil z istrskim glasbenim izročilom. S štirimi samostojnimi albumi je na sodoben način slovenski in mednarodni javnosti približal istrske ljudske napeve. Kot vokalist je spremljal slovensko evrovizijsko predstavnico Alenko Gotar v Helsinkih, je avtor zmagovalne skladbe Samo ti, ki jo je Anika Horvat zapela na Slovenski popevki , njegovo skladbo Naj traja pa je strokovna žirija na Slovenski popevki 2011 izbrala za najboljšo. Z zasedbo Frčafele in skladbo Sen znala jes je letos na festivalu Melodije morja in sonca (MMS) pobral vse mogoče glasove: glasove strokovne žirije, radijskih postaj, občinstva v Avditoriju Portorož in telefonske glasove gledalcev.

Ko sva se začela pogovarjati, ga je poklicala mama, da mora obvezno pogledati elektronsko pošto, ker mu je poslala nekaj zelo pomembnega. "To moraš slišati. Pismo ministra za kulturo Uroša Grilca, v katerem mi čestita za zmago, za moj prispevek k ohranjanju slovenskega ljudskega izročila … Saj ne morem verjeti."

No, to pa je zelo lepo oziroma spoštljivo od ministrstva za kulturo. Ampak saj ste že zmagali na kakšnem festivalu. Ali takšne pohvale še niste dobili? Dvakrat sem zmagal na Slovenski popevki, ampak posebne pohvale od ministrstva za kulturo še nisem dobil, zato sem zdaj toliko bolj počaščen. Prizadevam si obujati kulturno dediščino, jo poustvarjati in jo hkrati vsebinsko narediti avtorsko, zato sem na MMS prijavil narečno pesem. Rad bi se zahvalil komisiji, ker je sprejela mojo skladbo z narečnim besedilom, lahko bi jo zaradi narečja zavrnili. Mislim, da je tudi moja zmaga priložnost za ljudske izvajalce.

Velikokrat so omejeni le na narečne festivale, kajne? Festivali so odprti, a glasbeniki imamo zadržke. Menimo, da se tu ne da veliko spremeniti, da vemo, kako gre s komisijo in glasovanjem občinstva. Če sami na festivale ne bomo prijavljali drugačne glasbe, jih ne bomo spremenili. To je ključ vsega.

Vaša zmaga na letošnjem festivalu MMS je bila velika zmaga. Pobrali ste vse mogoče glasove, od komisije do občinstva. Umetniški vodja festivala Slavko Ivančič je dejal, da je vaša skladba velik korak in da z njo premikamo meje. Takšnega mnenja je bilo tudi občinstvo. Se strinjam. Televoting me do zdaj ni ravno maral (nasmeh). Upam, da ne zato, ker ljudje ne bi poslušali moje glasbe, ampak nisem tekmovalne narave in nisem nekdo, ki bi pozival ljudi, naj glasujejo zame. Sem bolj za strokovno komisijo, ker so to ljudje, ki so glasbeno podkovani.V zadnjih 15 letih smo se slovenski glasbeniki zelo izobrazili in prepričan sem, da bi dobili kader, ki bi znal ocenjevati kakovost skladb. Televoting je podobno kot referendum prelaganje odgovornosti na ljudi.

Če spremljamo različne festivale, vseeno na njih opažamo enako strokovno komisijo. Imamo dosti ljudi, ki so zelo izobraženi in bi jim morali dati priložnost, da se izkažejo v komisijah.

Nad skladbo niso bili navdušeni samo poslušalci v avditoriju, ampak tudi poslušalci različnih radijskih postaj. Upate, da bodo pesem predvajali tudi na komercialnih radiih, ki ponavi nimajo posluha za festivalske skladbe? Pesem sem že zasledil na komercialnih radijskih valovih, čeprav res ni redna praksa, da bi predvajali folk etno skladbe. Takšne skladbe predvajajo le v določenih oddajah, a tudi za to potrebujemo čas.

Bili ste že na različnih festivalih, imate nekaj nagrad. Ali pri pisanju veste, kdaj bo kakšna skladba zmagovalna? Toliko genialnosti nimam v sebi. Tudi skladba Tja, ki smo jo z Elevatorsi zaigrali na Emi, se mi je zdela dobra, pa se ni tako izkazala. Okoliščine, ki so peljale Tinkaro na Evrovizijo, so bile takšne in drugačne. Tako je tudi prav. Tinkari sem privoščil in bil prepričan, da bo odlično odpela.

Dotakniva se še Eme in pisanja različnih medijev, da je Rudi Bučar užaljeno zapustil prireditev in kuhal mulo v zaodrju. Drži? Nisem šel užaljen stran, sem človek sodelovanja. Če bi oseba, ki je pisala to novico, preverila, kako je bilo na zakuski in kdo je šel zadnji domov, bi verjetno napisala drugače. A včasih je treba za branost napisati tudi malce po svoje. Ne zamerim.

Na Evroviziji ste bili že leta 2007 z Alenko Gotar kot spremljevalni vokalist v Helsinkih. Je bil to vaš največji oder? Bil sem še na večjem, če govorimo o sami velikosti odra, če govorimo o gledalcih, pa zagotovo ne.

Na prvi pogled vam ne bi pripisali sodelovanja z Alenko Gotar. Mogoče res ne (smeh). Iz RTV Slovenija so me povabili, da bi pel spremljevalne vokale, in prišel sem naravnost na vajo. Izmerili so mi obleko za nastop in že sem pel (nasmeh).

Ali ni pomembno, da se spremljevalni vokal ujema s solistom? Vaš vokal se "na prvi posluh" ne ujema ravno z Alenkinim. Kot spremljevalni vokalist sem imel že veliko izkušenj, tako da se znam prilagoditi. Tudi ego mi ne dela težav. Nastop z Alenko je posledica želje po sodelovanju, ne konkurence. Spremljevalni vokalist je v vlogi spremljevalca in ima vlogo instrumentalista, nekoga, ki glavnemu vokalistu pomaga.

Vaš zadnji album je povezan z zborovskim petjem. Plošča Kantajmo zajema tako priredbe istrskih ljudskih napevov kot avtorske skladbe v tovrstnem slogu. Aranžmaje je odpela in posnela ena boljših slovenskih manjših vokalnih zasedb Kvartet 7 Plus iz Izole. Ta zamisel se mi je porodila, ker pogrešam petje v gostilnah, na klopcah, na javnih mestih nasploh. Do konca leta bom izdal še drugo ploščo, spet z etno folk glasbo.

Boste za istrsko glasbo naredili to, kar je naredil Vlado Kreslin za Prekmurce? Vlada zelo spoštujem in njegova dela so mi zelo všeč. Marsikdo mi reče, da me vidi kot istrskega Vlada Kreslina, kar vzamem kot veliko pohvalo. Si pa želim biti istrski Rudi Bučar.

Zanimivo je, da se k ljudskemu izročilu vračajo ljudje v zrelih letih, vam pa do tja še malo manjka. To je prisotno v meni, rad imam glasbo nasploh. Moja glavna zgodba je Istra, a imam velikokrat izlete v druge glasbene zvrsti. Istra je moja glavna zgodba, rad imam svoje korenine, rad imam slovensko ljudsko glasbo. Z leti se obračaš k svojim koreninam in prav je tako.

Koliko se slovenska Istra meša s hrvaško? Zelo. Če gremo recimo v Pazin, vidimo, da enako govorimo. To je vse eno. Pridevniki slovenska, italijanska in hrvaška mi niso pri srcu, Istra je samo Istra.

Čeprav ste izjavili, da niste pevec za festivale, vas letos pogosto videvamo na njih. Jeseni boste nastopili še na Slovenski popevki. Festival vidim kot priložnost, da me ljudje spoznajo in da spoznajo, kaj poleg festivalske glasbe še delam.

Če že govoriva o prepoznavnosti, prepoznavni ste postali po sodelovanju z Janom Plestenjakom in pozneje nastopu na Emi z Alyo. Seveda. Janu sem hvaležen, da me je poklical v skupino, da sva sedem let sodelovala, veliko sem se naučil in veliko sem prispeval, da je Jan tam, kjer je.

Z Alyo sta na Emi pela pesem, ki jo je za vaju napisal Jan Plestenjak. Kako drugače je peti pesmi drugih avtorjev? Drugače je. Tvoje skladbe so ti in svoj tekst boš nekako lažje interpretiral kot tekst nekoga drugega. Uspelo pa je veliko izvajalcem, ki nikoli niso napisali skladbe zase. V našem prostoru recimo Nuši Derenda in Alenki Godec, imamo pa veliko ustvarjalcev, ki nastopajo s svojim skladbami, recimo Adi Smolar, Hamo, Iztok Mlakar.

Leta 2012 so festival MMS po dveh letih oddiha spet postavili na noge. Z novim umetniškim vodjem Slavkom Ivančičem se zdi, da je pridobil tudi kakovost, prav tako so zmagovalne skladbe pokazale, da je konec obdobja zmag ne ravno kakovostnih skladb. Festival, ki ima dolgo tradicijo z vzponi in padci, je zdaj v dobrem obdobju, kar še ne pomeni, da je to njegov maksimum. Ko me je Slavko leta 2012 povabil na festival, nisem prišel tja z namenom, da zmagam, ampak da pomagam festivalu. Ker verjamem v festival. Ko sem letos prejel povabilo in slišal, da bo v živo igral orkester, sploh nisem okleval. To je nekaj najboljšega. To je čista energija.

Koliko so k zmagi pripomogle simpatične Frčafele? Mislim, da večino (smeh). To je skupina deklet, ki se je zbrala posebej za ta dogodek, a si upam trditi, da ni zadnja. Moram povedati, da smo se imeli na vajah odlično, zabavali smo se. Naši partnerji in partnerice si zaslužijo medaljo, ker so to preživeli. V ponedeljek zvečer smo se dobili na zabavi, ker je ena izmed naših Frčafel diplomirala z odliko, ob pol devetih zjutraj v Ljubljani, se je naš čas malce zaustavil in bilo je tudi malce solza.

S temi dekleti ste nekoč peli v pevskem zboru. Res je. Pred davnimi leti sem s štirimi pel v mešanem pevskem zboru Obala Koper, z dvema pa sem zdaj stopil v stik. Težko najdem besede o našem sodelovanju, ker je bila to tako dobra zdrava zveza, vse tisto, česar sploh ne pričakuješ.

Se pravi, da bo še kaj sledilo? Upam oziroma prepričan sem, da bo.

Leta 2009 ste bili v ožjem izboru najpomembnejšega festivala v Italiji v Sanremu. Kakšni so bili občutki? Sanremu je bila spontana in lepa zgodba. S prijateljem iz Modene sva napisala skladbo Amore di frontiera. Pesem govori o ženski, ki dela na carini, in človeku, ki tihotapi. Postavili so me na spletno stran Sanrema, kjer so ljudje lahko glasovali zame. Bil sem zelo presenečen, da sem prišel v izbor. Kljub temu pa moramo vedeti, da je, čeprav so festival odprli za tujce, zaradi lobijev vseeno težko priti zraven.

Že nekaj časa ste na glasbeni sceni, vam bo zmaga na festivalu prinesla glasbeno slavo? Ne hrepenim po tem. Pomembno mi je, da je to, kar puščam za sabo, trdno. Četudi ne bom doživel vrha slave, kot se nekako pričakuje, če bodo moja tla trdna in bom danes končal z glasbo, bom zadovoljen s tem, kar delam.

Nismo vas vajeni z brado, je to kakšen nov trend, nova zaobljuba? Kaj naj rečem, letos je brada zmagovalna (smeh).