Teater Paradižnik

Ko je marca 1995 v Cankarjevem domu slovenska humoristična serija Teater Paradižnik avtorjev Branka Djurića - Djura in Marka Pokorna prejela viktorja za najboljšo televizijsko razvedrilno oddajo, so v obrazložitev zapisali: "Avtorja sta slovenski publiki dokazala, da se s pravo mero iskrivosti, veselja in situacijskega humorja 'nadrealisti' lahko 'rodijo' tudi Slovencem. Morda se s Teatrom Paradižnik začenjajo časi, ko se bomo Slovenci iskreno smejali tudi svojim vrlinam in napakam, pa kakršnekoli že so. Teater Paradižnik je bil lani na naših zaslonih zagotovo eno najprijetnejših presenečenj." Služba je družba, družba pa služba Glavni del oddaje je potekal v teatru direktorja Huberta, znanega po 'prijetnem' zadahu iz ust, ki ga je igral Ivan Rupnik. V vlogi Marjane je blestela Tanja Ribič, režiserja Vinka je igral Janez Škof, gasilca Hinka pa Gojmir Lešnjak - Gojc. Ne smemo pozabiti še na Jerneja Šugmana v vlogi vratarja Vesa, ki postal tako priljubljen, da ga je Djuro nekaj let pozneje znova oživil v seriji Naša mala klinika, nepogrešljiv del teatra pa so predstavljali tudi Helga (Jette Ostan Vejrup), garderober Edwin (Jožef Ropoša), snažilka Fani (Metka Trdin) in scenski delavci, ki jih je upodobila skupina študentov AGRFT. Človek klop V vsaki oddaji smo lahko poleg popularnih glasbenih gostov videli tudi izvirne skeče, ki sta jih pisala avtorja oddaje Djuro in Pokorn in v katerih so se pojavili tudi drugi bolj in manj znani slovenski igralci, kot so Bojan Emeršič, Lotos Šparovec, Jaša Jamnik, Gregor Fon, Dario Varga, Ivan Godnič, Dare Valič, Janez Habič, Borut Veselko, Zlatko Šugman in Mirjam Korbar. Zadnjo, ki je zaigrala v številnih komičnih prizorih, smo vprašali, kako se spominja te znamenite televizijske oddaje: "Najbolj mi je v spominu ostal skeč Bungee jumping brez elastike. Ta je bil enkraten. Sicer pa imam na čas snemanja oddaje zelo prijetne spomine. Še danes me po toliko letih kdaj kdo ustavi in reče, da pogreša Teater Paradižnik. Ko je Djuro tisti čas prišel k nam, je s seboj prinesel nekaj novega. Njegovi dodelani scenariji so kljub natančnosti dopuščali igralcu, da je lahko v igro vnesel tudi nekaj svojega, da je vse skupaj delovalo še smešnejše. Dobro je bilo, ker so se med snemanjem pojavljali tudi novi igralci. S svojimi 'štosi' in načinom igranja se je tako skoraj vedno 'skuhalo' nekaj novega. Glede na današnji čas je bilo takrat veliko več časa za snemanje. Imeli smo se odlično, na snemanjih pa smo se tudi zelo zabavali," se spominja Mirjam, ki se je z Djurom spoznala ob njegovem prihodu iz Sarajeva, kmalu pa sta skupaj zaigrala tudi v predstavi Klinika Tivoli. Njegovo povabilo k sodelovanju v Teatru Paradižnik je sprejela brez pomislekov, saj je poznala Djurov humor in bila prepričana, da to ne bo slabo. Zelenjava Mirjam danes humoristično serijo, kakršna je bila Teater Paradižnik, pogreša. Uspeh serije pripisuje temu, da v tistem času v Sloveniji na sporedu ni bilo še ničesar podobnega. "Pa tudi več denarja in časa je bilo za snemanje. Danes se, kot vem, vse dela zelo na hitro. Tudi scenarije. Razlika je, če moraš napisati 27 delov ali, na primer, deset, saj ti počasi primanjkuje idej. Scenaristi niso dobro plačani, zato se morda najboljši s tem tudi ne ukvarjajo več. Predvsem pa je pomembno, da se najde dobra ekipa, ki se med seboj ujame. A če ni časa in se lovijo samo minute snemanja, je to toliko težje. Med igralci, ki smo snemali Teater Paradižnik, je vladala neka odlična kemija," pravi Korbarjeva. Gojmir Lešnjak – Gojc: Prdni enkrat zame Danes posnetki oddaj (predvsem skeči in nastopi glasbenih gostov) živijo na internetnih portalih, o priljubljenosti Teatra Paradižnik pa pričajo številni komentarji na spletnih forumih. Med vsemi ne manjka takih, ki se jim oddaja ni zdela prav nič duhovita, absolutno pa prevladujejo taki, ki so oddajo ohranili v lepem spominu: "Ja, paradjz teater je bil kul. Nikoli ne bom pozabil tistega štosa, ko so v Ljubljani 'poenostavili' parkiranje, vse skupaj pa je izvajala Komunala. Za parkiranje si potreboval približno deset potrdil z občine, podpis tašče in najpomembnejše – soško postrv za levim brisalcem. Pa tisti copatki za odvračanje pozornosti s pleše so bili tudi zakon."