Svetlana Makarovič: Nikoli ne pozabim zadnjega čokoladnega bonbona

Tako je Makarovičeva za Sobotno Delo komentirala državno odlikovanje, zlati red za zasluge, ki ga je nedavno prejela iz rok predsednika države Danila Türka. Leta 2000 je, kot je znano, zavrnila Prešernovo nagrado. Makarovičeva pojasnjuje, da je bil "takrat prvič brezobzirno sesut statut nagrade, upravni odbor in kler sta si z izbiro patra Rupnika dovolila škandal". "Kjer je revolucija, ne gre brez nasilja" Na pripombo, da je v torek pozvala na zasedbo tovarn, branje Marxa, tako rekoč k spremembi družbenega sistema, pesnica odgovarja: "Počasi se začenja polniti pot proti revolucijam, Južna Amerika je že začela. Toda kjer je revolucija, ne gre brez nasilja ... Tudi pri nas ne gre več čakati, čeprav še ni tako kritično, da bi kar metali molotovke. Kriza je za službe, ni pa kriza za delo. Dokler ljudje ne bodo zgrabili za delo, ki jim je zoprno, odvratno, ki ga opravljajo tujci, prave krize še ni. In dokler država daje socialno podporo klošarjem, tudi ne. Ločevati je treba med pojmoma brezposelnost in brezdelnost."

Makarovičeva, ki bo v soboto zvečer s 30-članskim ciganskim orkestrom Ferenca Sante nastopila na Tromostovju, pripoveduje o navdušenosti nad romsko glasbo, brez katere "noče več živeti". O tej in drugi glasbi pesnica, ki je sama skomponirala glasbo za vse svoje šansone, songe in pravljične musicale, piše knjigo Tista zvezda nad goro. Pesnica govori še o drugih projektih.

"Večina ljudi me verjetno sovraži, pa kaj me briga" O tem, ali se strinja z oznako, da je "konfliktna kraljica slovenskih prvljic", pravi: "Večina ljudi me verjetno sovraži, pa kaj me briga. Zabolelo bi me, če bi me sovražil kdo, ki mi je pri srcu. Ampak to se mi še ni zgodilo. V svoje prijateljske odnose in korektna znanstva vlagam tisto, kar je dobrega v meni. V bistvu sem prijazen in topel človek in hranim svojo ostrino za takrat, ko me kaj do kraja odbije, da čutim, da moram ostro reagirati. To pa ni moj naravni način."

Na pripombo, da jo Cerkev res vznemirja, odgovarja: "Gnus in prezir mi vzbuja samo Rimskokatoliška cerkev. (...) Ravno RKC je tista, ki ji večina neukih podeželskih Slovencev tako zlahka podleže kratkomalo zato, ker se katoliški kler nenehno maskira v razkošne kostume, nastopa v grotesknih škofovskih kapah, palicah, govorijo na afektiran, sladkoben način. Tako nizko se Evangeličanska cerkev nikoli ne spusti." Pohvali Grmičevo cerkev v času Jugoslavije, ko je imela Cerkev mesto, ki ji pripada.

"Nalašč bo Titova avenija" O novi Titovi cesti: "Zanima me, koliko ljudi ve, zakaj je do tega prišlo. Začelo se je z izsiljevanjem Janševe klike, naj se maršalovo ime in kipi, slike umaknejo v muzeje. To je zdaj reakcija, nalašč bo Titova avenija. Tu ne gre za osebo, temveč kaj lik maršala Tita simbolizira. Simbolizira pa partizanstvo."

O svoji družbi: "Nikoli se nisem veliko družila z literati, z nekaterimi se dobro razumem, dosti gostujem z Branetom Mozetičem, ker vem, da bo v njegovi organizaciji vse, kot mora biti. V glavnem nimam konfkliktov z nikomer." V mladosti so v literarnih skupinah gledali nanjo kot na mlado divjačino. Njena generacija je bila precej šovinistična. Upa, da je zdaj drugače.

O veselju do navideznih slučajnosti: Ko nekdo zjutraj potrka na vrata njene hotelske sobe in ji navihano ponudi zadnji bonbon v bonbonieri. "Taka drobna reč prerase v simbol. Nobenega interesa ni zadaj." "Nikoli ne pozabim zadnjega čokoladnega bonbona."