Stenske skulpture Alena Ožbolta

Na deveti razstavi izbora del iz Likovne zbirke Riko v Ribnici trenutno predstavljajo dela enega najvidnejših in prepoznavnejših slovenskih umetnikov, ki v svojem opusu prepleta različne teme, umetniške postopke, metode, tehnike, razmisleke in tudi učinke, ne da bi se vsebinsko, vrednostno, estetsko, tehnično, funkcionalno, materialno in tudi medijsko omejeval in zamejeval. V njegovem delu vselej odseva zavest o fizičnem, intimnem, družbenem, kulturnem, lingvističnem in še kakšen drugem prostoru, odtenku in pomenu.

Dve strani dotika V času, ko se zdi, da je dotik omejen samo še na tipkovnico ali zaslon medijskega posredovalnika in je klik miške nadomestil dotik osebe, nas takšna dela, kot so trenutno na ogled v Miklovi hiši, arhetipsko nagovarjajo k dotiku. Ta dotik v pričujoči razstavi ni omejen le na materialno občutenje, čeprav prav vsa razstavljena dela kličejo po tem, da bi jih tudi v realnosti občutili, nas Alen Ožbolt prefinjeno nagovarja tudi k duhovnemu dotiku. K premisleku, zavedanju, vedenju, študiju, branju in raziskovanju umetnostnega dela in sveta, ki nas obdaja.

Duhovne materialne forme, ki na sebi in v strukturiranosti v vseh primerih poleg čutnega vključujejo tudi misel lirične, poetične in izjemno subtilne misli, so podkrepljene z izjemno premišljenimi in zanimivimi naslovi. Beseda ob delih podkrepi sam oblikovan material in gledalca napeljuje h globlji misli o delu, ki se predstavlja pred njim. Umetnost v umetnikovem primeru dokazuje, da je lahko še kako glasna, da nas lahko udari, zabije, spravi s tira, preseneti, kot relacijski predmet je umetnost lahko orodje komunikacije, lahko nas tudi pomiri in popelje v neka nova, še nepoznana poznanstva z njo. Pod stenskimi skulpturami, ki živijo hkrati več življenj, se podpisujejo naslovi Dihajoča površina, Pod svet, In the Name of Pain, V sanjah lahko letim, Večerne svetlobe, Leva, desna, leva roka, desna roka, Aerobium in drugi, ki potencirajo gledalčevo domišljijo, ki sam z lastnimi izkušnjami o svetu in življenju dokonča Ožboltovo delo.

Slika skulptura Izjemno raznolika razstava je delo kiparja, ki za razliko od drugih kolegov lastnih del ne postavlja na tla, ampak pri predstavitvi ostaja v domeni stene, tako kot slika. Pri tem ni vprašanje tretje dimenzije, ki jo naj bi kip imel, to je da kip lahko obhodimo, čeprav tudi v tem primeru tretje dimenzije ne moremo zanikati. A radovednost stenske postavitve prilepi pogled na delo z vprašanjem, kaj je zadaj. Z omembo zadaj, prek ali onkraj se lahko spomnimo Warholovega napotka, ki pravi, če želite izvedeti vse o Andyju Warholu, se ozrite po površini njegovih del, tam je, ker zadaj ni ničesar. Pri Ožboltu je v ozadju še marsikaj, predvsem pa stena, ki v vertikalni smeri predstavlja realna tla.

"Kaj vidimo in kaj gledamo? Kaj zares vidimo in kaj zares gledamo? Živimo v svojih glavah, ali res vidimo – gledamo s svojimi očmi?" Nagovor v galeriji nas prestavi v realnost, je kot klofuta v vizualno šumečo sedanjost, ki nas želi še bolj zmesti kot sicer in nas hoče prepričati, da lahko izbiramo le med kaosom in popolnim redom. Razstava z naslovom Dve strani dotika veže lok med ekstremi, kjer lahko sami izbiramo pravi pogled, ker ta lahko izbira, misli in reagira, kot to počnejo skulpture v različnih snoveh, vsebinah, barvah, podobah na papirju, z reliefi v pesku, v različnih oblikah … Bistvo nam torej ni dano na pladnju, treba ga je iskati, spregledati, občutiti, hrepeneti po njem, preprosto najti.

Dialog v sferičnosti medijskega komuniciranja Vsebina razstave se subtilno povezuje s samo formo, izbranim materialom in tudi z besedo v obliki naslova dela. Z minimalnimi gestami oziroma formami, na katerih je čutiti misel in delo umetnika, izpostavlja svoj odnos do njegovega notranjega in zunanjega sveta. Alen Ožbolt nam pripoveduje zgodbo o umetnosti, takšni, ki je očitno odprtokodna. Forma je zaključena, a vseeno odprta in ves čas na prepihu prostorskih in funkcijskih odnosov med sopostavitvami del, v odnosu do avtorja in predvsem tudi do nagovorjenega v galeriji. In četudi bi želeli videti popolno temo, bi nam Umetnik v zatemnjeno sobo spustil pramen svetlobe, da bi nam to temo izpostavil in naredil vidno. Subtilno in brez kompromisov To, kar vidimo, ni to, kar vidimo, in obratno, to, kar gledamo, še ne pomeni, da bomo tudi spregledali. V svetu, ko mislimo, da lahko vse vidimo, vsem očem ni zadovoljeno, ker vedno gledamo prej, zdaj in gledamo tudi za potem. Tako danes gledamo tudi umetniško produkcijo umetnika, ki je s svojim delom odločilno vplival na razvoj naše umetnostne zgodovine. V pričujoči razstavi se ves čas prepletajo spominske izkušnje videnih projektov iz obdobja V.S.S.D, podob projekta iz začetka tega tisočletja, ko je umetnik ustvaril veliko avtorefleksivnih del, in podobe danes, ki pred nami združujejo vse prej omenjeno. Vsaka podoba se povezuje s prejšnjo in v kontekstu razstave sodelujejo dela tudi v prostoru Miklove hiše. Čeprav so nema, so še kako glasna, saj so svobodna v razmerju do sveta. Ujeta med človeka in svet.