Staromodni starši in nerazumljeni otroci

Zgodba sledi vsakdanjiku ruske družine z začetka 20. stoletja. Premožni meščan Vasilij Vasiljevič Besemjonov kot tipični ruski patriarh s trdo, a pravično roko na dvorišču svoje bogate hiše vodi in usmerja življenja članov svoje družine: podrejene soproge Akuline Ivanovne, sina Pjotra, "faliranega" študenta, ki so ga izključili z univerze, in hčere Tatjane, z življenjem nezadovoljne učiteljice v osnovni šoli. Tu je še Nil, njegov rejenec, ki se samodržcu upira in kljubuje njegovemu trmarjenju. Nil je priden delavec, ki misli s svojo glavo in svojim srcem, in vse, kar si želi, je dostojno življenje in poroka s šiviljo Poljo, ki družini Besemjonova pomaga v gospodinjstvu. Zanimivi družini družbo delajo še podnajemnika Jelena Nikolajevna Krivcova, vedno nasmejana lepotica vprašljivega slovesa, in cerkveni pevec Teterjev, ter občasno skoraj vedno pijani ptičar Perčihin, daljni sorodnik Besemjonova in Poljin oče. Gre za predstavnike tipičnega meščanskega življa, take, ki jih najdemo v vsakem mestu v vsaki državi v vsakem obdobju. Ujeti so v kompleksen labirint medsebojnih odnosov, iz katerega žal ne najdejo izhoda. Oče se sramuje svojih otrok, a jima obenem želi vse najboljše. Otroka želita staršema ustreči, a se izgubljata v nenehnih prepirih z njima in kljub izobraženosti ne vidita smisla svojega življenja. Istočasno z izbiro ljubezenskih partnerjev, ki nista po godu očetu in materi, poskrbita za razočaranje. V pričkanja se (pod)zavestno vključijo še obstranski igralci: podnajemnica nehote zapelje sina, hčerka je na skrivaj zaljubljena v delavca Nila, ki želi omožiti šiviljo, cerkveni pevec je prav tako zagledan v šiviljo, ta v njem vidi le prijatelja … Zapletom ni videti ne konca ne kraja.

Izbran igralski ansambel je suvereno in trdno krmaril v od čustvenega viharja razburkanem morju raznovrstnih občutij, ki so dobri dve uri zapolnjevala oder Drame. Največji vtis name so v tem nadzorovanem kaosu zatiranja in zaničevanja ter boleči agoniji naredili Saša Tabaković, Nataša Barbara Gračner in Vanja Plut, ki so se mojstrsko spopadli z liki nervoznega, čustveno razrvanega Pjotra, frfotave, srčne hotnice (za nekatere že) Jelene Nikolajevne in preračunljive, muhave, jezikave Tatjane.

Patriarh družine v interpretaciji Iva Bana je v svoji preprostosti prepričljiva figura obvladujočega, nepopustljivega, a trpečega očeta, ki neprestano zre nekam predse. Silva Čušin kot njegova soproga je izvrstno prilagodljiva zahtevanima razmeram, ali ljubeča, preveč zaščitniška mati na eni strani ali žena, ki ubogljivo popusti pritiskom dominantnega moža na drugi.

Edino pravo ljubezen, ki ji vsi nasprotujejo, sta dopadljivo, z zanosom in pravo mero poguma in neobvladljive naklonjenosti uprizorila Iva Babić in Aljaž Jovanović. Lik cerkvenega pevca, ki ga je dovršeno oblikoval Gregor Baković, je hudomušen obrobni opazovalec, a kljub temu močno vpleten v čudaško dogajanje v družini. Marko Okorn je prepričljiv kot nerazumljeni ptičar, morda celo edini razumen človek v množici iracionalcev. Igralsko ekipo v vlogi kuharice Stepanide zaključi Katja Levstik.

Režiserka Mateja Koležnik je z Malomeščani poskrbela za s tesnobnostjo, strahospoštovanjem, posmehom in pomilovanjem zasičen gledališki posladek, ki nas bo še dolgo po ogledu opominjal na dejstvo, da malomeščani so bili, so in vedno bodo. Naj si to želimo ali ne …