Sistemska podfinanciranost umetniških akademij

Vodja univerzitetne službe za investicije arh. Branka Arnautović je na današnji seji nacionalnega sveta za kulturo v razpravi o univerzitetnem izobraževanju za poklice v kulturi namreč izračunala, da bodo - ob povprečnih sedmih milijonih evrov, kolikor jih ima univerza letno povprečno na razpolago za investicije - tri akademije na Roški, z uporabno površino 28.600 m2 in ocenjene na 62 milijonov evrov, gradili najmanj deset let. Začetek gradnje pa je postavila v leto 2009. Krivdo valijo eden na drugega Član sveta Mitja Čander je iz tega potegnil sklep, da univerza in vladni resorji za kulturo in visoko šolstvo spet valijo krivdo eden na drugega, novogradnjo treh akademij pa bi navsezadnje lahko uredili z zakonom. Nujnost ustreznih prostorov za študij naštetih vej umetnosti se po neštetih razpravah in opozorilih zdaj nikomur več ne zdi sporna. Opozorili na raziskovalno vlogo akademij V analizi, polni konkretnih podatkov iz delovanja vseh treh akademij, ki jo je pripravil za svet, pa je njen član, prof. Miran Zupanič z AGRFT posegel širše: poleg problema prostora, ki kaže na "popolno neučinkovitost države", je opozoril na izobraževalno, umetniško in raziskovalno vlogo akademij. Nad temi vlogami pa "bdijo" različni vladni resorji in službe, te pa "vozijo vsaka po svojem tiru". Izpostavil je sistemsko podfinanciranost univerzitetnih ustanov, ki izobražujejo za poklice v kulturi.

"Država ne ve, kaj je umetniško izobraževanje"

Državi je očital, da sploh ne ve, kaj je umetniško izobraževanje. Javno financiranje, ki velja za visoko šolstvo, zaradi značilnih specifik akademijam ne zagotavlja ustreznih pogojev. Večina denarja gre seveda za plače zaposlenih in pogodbenih sodelavcev, medtem ko za nakupe študijskih knjig, mednarodno sodelovanje, opremo včasih ne ostane niti evra.

Nerazumevanje do študija za umetniške poklice Uredba o financiranju visokih šol bo letos potekla. Dokler financer ne bo hotel narediti izjem pri umetniških akademijah, bo vse tako, kot je zdaj. Oziroma: če akademije ne bodo dosegle vsaj nekoliko boljših pogojev, "se zadeva lahko sesuje", je menil dekan AGRFT, prof. Aleš Valič, kolegu Zupaniču pa se je priključil v oceni, da v državi vlada popolno nerazumevanje študija za umetniške poklice.

Stopnjo podfinanciranosti je Valič, ki pravi, da je po naravi optimist, ponazoril s "črnim" primerom: če nam sredi leta umre profesor, pa ne zaposlimo novega, smo "v plusu". O neprimernosti uredbe o financiranju je govoril tudi prodekan AG, prof. Andrej Grafenauer.

Mächtig se je zavzel za oblikovanje primerne strategije, s katero bi državi "povedali", v njenem jeziku, kako kulturo in umetnost umestiti v vsakdan. V ilustracijo je navedel pozitivne izkušnje Finske in Velike Britanije. Slednja že najmanj poldrugo desetletje močno podpira kreativno industrijo, od glasbe, mode in designa do likovne umetnosti, arhitekture, gledališča in filma, in jo "veselo trži".

Študenti včasih vadijo tudi na stranišču Slišati je bilo tudi že znana dejstva: da ALUO deluje na petih lokacijah, AG na desetih in za najemnino na Starem trgu nadškofiji Ljubljana plačuje dobrih 6000 evrov, AGRFT frančiškanom plačuje več kot 8500 evrov za prostore na Nazorjevi, kjer študenti včasih vadijo tudi na stranišču, kot je potrdil dekan Valič. Med popisovanjem pogojev dela je bila največkrat uporabljena beseda "absurdno", študent AG Dejan Rihtarič pa jih je označil kar za "smešne".