Sašo Hribar: Želel sem imeti svojo predstavo

Za vrati SiTi Teatra BTC se je Sašo Hribar izpod televizijskih in radijskih sojev luči preselil pod gledališke in v dvournem šovu na obraz slehernega obiskovala narisal nasmeh. S kitaro v rokah, za katero se je na začetku marsikateri obiskovalec spraševal, čemu bo služila, je začel s pripovedjo svoje življenjske zgodbe. Že v nekaj minutah se je dvom o kitari razblinil, saj je Sašo na amaterski glasbeni podlagi zapel eno od pesmi Marjana Smodeta. Med predstavo je Sašo zamenjal več kot deset obrazov, od Andreja Šifrerja, Vlada Kreslina in Franca Rodeta do Borisa Cavazze, Janeza Janše, Julia Iglesiasa, Leonarda Cohena …

Pri ustvarjanju šova je bila za Saša najtežja naloga, kako prepričati ljudi, da jih "zafrkavaš", saj če nimaš pojma, to takoj ugotovijo. Za prepričevanje je porabil dve ure, vendar meni, da je občinstvo na koncu le prepričal, da ima nekaj pojma, čeprav ga v resnici nima. In kaj je Sašu pri imitaciji najtežja naloga? "Najtežje je, da se ne moreš vživeti v lik."

"V BTC so mi rekli, da že čisto vsak Slovenec nastopa, da ima svojo predstavo. Ugotovil sem, da je jaz nimam, kar se mi je zdelo za malo – dva milijona ljudi, jaz pa nimam svoje predstave. Nato sem se odločil, da bom tudi jaz imel svojo predstavo," je Sašo pojasnil, od kod ideja o nastanku predstave.

Na koncu predstave se je Sašo iz imitatorske vloge prelevil v povezovalsko, saj sta se mu na odru pridružila imitatorska kolega Jure Mastnak in Renato Vindiš. Jure se je povsem vživel v imitiranje športnih asov, z Miranom Ališičem in njegovim znamenitim "ulala, kakšna drama" na čelu. Renato je svoje imitatorske sposobnosti dokazal z oponašanjem Damjana Murka, Danila Türka, Zorana Jankovića …

Nad sicer nekoliko predolgim šovom z rahlo preveč glasbenega vložka so bili obiskovalci navdušeni, kar je dokazoval tudi aplavz po imitaciji vsakega lika.