Samantha Morton: Živim normalno življenje

Med njimi je malo holivudskih, kot rada reče. Pred kratkim smo jo videli v Cronenbergerjevem Kozmopolisu, v prihodnosti pa jo bomo videli – pod režijsko taktirko Liv Ullman – v Strindbergovi Gospodični juliji.

Kaj pomeni za vas snemanje filmov? Igranje, snemanje je moje delo vse od mojega šestnajstega leta. Obrt. In tako ga tudi jemljem. Seveda poskušam v njem najti delček umetnosti, umetniškega, s tem mislim predvsem na estetsko plat, toda prednost imajo filmi s sporočilom, sporočilom zdrave pameti, ki ne ponujajo zgolj zabave. Vsako leto v branje prejmem ogromno scenarijev in priznati moram, da več kot polovice njih ne razumem.

Zakaj? Ne vem, morda zato, ker poskušajo biti duhoviti, pa to niso. Sicer pa ne maram komedij …

Vem, a menda bi vseeno pristali na sodelovanje z bratoma Farrelly … Drži, z njima bi dejansko rada sodelovala.

Kritiki pravijo, da je Samanta Morton antipod Keire Kneightley … Ne gre za kritiko naperjeno proti Keiri in izboru njenih vlog, temveč preprosto za to, da sem se sama odločila za malce težjo pot. Sem precej bolj zvesta britanskemu filmu od mojih kolegic.

Dvakrat ste bili nominirani za oskarja, Sweet And Lowdown ter In America. O tem me ne sprašujejo ravno pogosto. Novinarjem se zdi bolj zanimivo, da svoje stolpce polnijo z informacijami o tem, ali sem se zredila in ali sem potem shujšala in s koliko različnimi moškimi sem imela otroke.

Živite na robu East Enda, a zdi se, da se izogibate londonski nočni žurerski sceni. Saj nimam časa za to! Ko pa že grem zvečer ven s prijatelji, me fotografi ulovijo med klepetom s Kate Moss ali Sadie Frost – ampak daleč od tega, da bi ponočevala z njima. Nimam več kondicije. In tudi ne stanujem na Primrose Hill. Živim normalno življenje.

Kaj je za vas neodvisni film? V prvi vrsti je zame čisto osebno neodvisni film vsebina. Kot igralka nerada igram v neumnih filmih. In med neodvisnimi jih je precej manj kot pri vseh drugih. Neodvisno sicer pomeni,da imate normalnega producenta ali producente, ki ne bodo pritiskali na režiserja glede česarkoli. Tu spet mislim na vsebino filma ali na casting. Da pa se vse to lahko zgodi, mora biti film najprej "neodvisen" pri vložkih denarja. Manjše producentske hiše s precejšnjo mero etičnosti so dobrodošle.

Kaj je danes najpomembneje za igralko vaših let? Gotovo to, da lahko dela. Sama se glede tega ne smem pritoževati, a povem vam, da je zunaj ogromno talentiranih deklet mojih let in veliko mlajših, ki morda nikdar ne bodo dobile priložnosti.

Bi lahko rekli, da ste imeli srečo, da vas je Woody Allen videl v produkciji Under The Skin in vas potem angažiral za svoj film? Gotovo. To je pomenilo, da bom najverjetneje katerega od projektov lahko snemala tudi v ZDA. Pomenilo je tudi, da ne bom več živela v bedi.

Strindberg, Liv Ullman … Bi si igralec lahko za družbo želel še kaj več? Res imam srečo, da sem lahko del takšnega projekta, kot je Gospodična julija. Majhen film, a izjemni umetniki v njem. Liv, ki je vse življenje igrala Strindbergove drame, in Jessica Chastain kot Julija. Colin Farrel … V prihodnosti si želim več takšnih projektov, če mi bo moja družina to dovolila, seveda, majhni otroci zahtevajo trajno prisotnost očeta in matere.

Otroštvo ste večinoma preživeli po sirotišnicah ali prevzgojnih domovih. Kdaj razmišljate o tem, ali je to na vas pustilo kakšne posledice? Vsak dan. Pa ne zato, ker bi dejansko čutila posledice mojega divjega odraščanja – nebrzdane jeze sem se načrtno znebila v tistem letu, ko sem se odločila za študij igre. Vsak dan najmanj eno uro preživim pred računalniškim ekranom in iščem vesti o zlorabljenih otrocih. Del svojega zaslužka namenjam različnim fundacijam, ki se zavzemajo za preprečevanje nasilja nad otroki. To me drži trdno na tleh, pomagati tem ubogim otrokom, če je le mogoče. Veste, nisem ena tistih, ki z lahkoto pozabi na svet okoli sebe.

Kako na snemanjih doživljate svoje moške kolege? Uf, ne vem. Od vsakega od mojih moških partnerjev na snemanju sem se nekaj naučila. O Penna gotovo to, da je treba slediti svoji notranji volji, pa naj bo še tako divja, od Robinsa, da se je treba nekaj sekund, preden kamera začne teči, popolnoma umiriti. A morda je za dobro sodelovanje najpomembnejša neka tiha sinhronost, ki se ustvari med dvema ali več protagonisti, ta naredi čudeže. In če jih kamera zabeleži, lahko nastane dober film.