Restavrator vidi v drobovje umetnine

Restavratorski center, ki je del Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je največja in najkompleksnejša enota pri nas, ki skrbi za ohranjanje arhitekturne in likovne dediščine. Razdeljen je na posamezne oddelke, ateljeje, kjer umetnine varujejo pred propadajanjem. Specializirani so za arhitekturo, kiparstvo, slikarstvo in naravoslovje, kjer se lotevajo (kemičnih) analiz sestave umetniškega dela.

Po ateljejih, kjer konservirajo in restavrirajo likovna dela, nas je popeljala vodja Oddelka za štafelajno slikarstvo Barbka Gosar Hirci. Poslanstvo svojega poklica je strnila z besedami, da je njihova primarna naloga upočasnitev propadanja likovnih del, ki jih najedajo ne le čas, temveč tudi ozračje in UV-sevanje, ki se spreminjata, prav tako tudi vlaga, prah in podobno. Staranje, ki je neizbežno, restavratorji upočasnijo, preprečujejo degradacijo umetnin in jih poskušajo spraviti v njihovo izvorno stanje. Po obdelavi umetnina, v primeru primernega shranjevanja, novih restavratorskih posegov ne bo potrebovala nadaljnjih sto let, pojasni restavratorka, ki še poudarja, da je ključni problem slabega stanja umetniških del njihovo vzdrževanje. To je drago, sredstev pa premalo, da bi nenehno vzpostavljali primerne okoliščine. Pri nas so umetniška dela prevečkrat hranjena v neprimernih pogojih. S primernim vzdrževanjem in strokovnimi konservatorsko-restavratoskimi posegi, ko so ti potrebni, so artefakti lahko večni, še razloži tudi Barbka Gosar Hirci.

S čebulo in svinjsko mastjo nad sliko Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je restavratorstvo začelo bliskovito razvijati, so se na tem področju pojavili številni novi materiali, s tem pa tudi postopki in metodologije. V tem kontekstu strokovnjakinja omeni že davno preživete starodavne principe, ko so slike čistili s čebulo. "Danes vemo, da čebula zaradi njenih sestavin sliki naredi veliko škodo. Za površinsko čiščenje obstaja veliko bolj primerno sredstvo, ki mu strokovnjaki pravimo tudi umetna slina. "

Prav tako si mazanja likovnih površin s svinjsko mastjo iz zdajšnjega vidika ne moremo zamisliti. Ta se zažre v sliko, zaradi česar so določeni deli artefakta tudi popolnoma potemneli, kar pa je nepovratni proces. "Danes vemo, da na sliko nanašamo lak, in to takšen, ki ga bomo lahko čez petdeset let tudi brez težav odstranili." S sodobnega konservatorsko-restavratoskega stališča je pomembno, da je vse uporabljene materiale mogoče tudi odstraniti, razloži restavratorka, ki še pojasnjuje, da je velike spremembe na tem področju prinesel razvoj sintetičnih smol, katerih prednost je, da za obdelavo potrebujejo nižjo temperaturo, da bolje prodirajo v sliko in da jih z njene površine lažje tudi odstranimo. Lastnosti materialov so znane, kako bodo reagirali materiali pri okoljskih spremembah, pa bo pokazal čas.

Tako kot vse druge vidike življenja in področja delovanja, je tehnološki napredek zajel tudi restavratorstvo. Če so nekoč slike likali z likalnikom, za to danes obstajajo posebne aparature, ki so veliko bolj učinkovite in natančne. Razvili pa so tudi številna nova orodja. Kaj in kako bo restavrator uporabil, se odloča na podlagi predhodnih analiz, ki jih izdelajo za vsako sliko,stanja umetnine in pogojev hranjenja .Program dela se začne pri popisu stanja na terenu, torej se oceni poškodovanost, sledita ocena stroškov in obseg naravoslovnih preiskav. Konservatorsko-restavratorski materiali morajo biti kompatibilni s tistimi, ki so jih v likovnem delu že uporabili.

Potrpežljivost je nujna Konservatorsko-restavratoski posegi so dolgotrajni. Hitrih rezultatov ni. Restavriranje večje slike, do štirih metrov, če gre za močno poškodovano delo, lahko traja do tri leta, pojasnjuje strokovnjakinja. Pri tem navede primer slike Sv. Mikalvža Pietra Liberija iz cerkve Sv. Nikolaja v Ljubljani, katere hrbtišče je bilo prekrito z neustreznim premazom. Zato je proces odstranjevanja tega trajal šest mesecev, izvajale pa so ga tri restavratorke. Potrpežljivost in natančnost je tako pri tem delu nujna.

Pri obdelavah slik so restavratorji z avtorjem umetnine v posebnem dialogu. Barbka pravi, da vidijo za umetnino in da lahko s svojim znanjem veliko globlje poznajo delo posameznega umetnika. Vpogled imajo v avtorjevo tehnologijo, spremljajo lahko njegove poteze s čopičem, kako je platno napel na podokvir, kako kakovostne barve je uporabljal in podobno. Dodaja, da je kakovost pigmentov v baroku neprimerljiva s tistimi, ki nastajajo po industrijski revoluciji. Pozna se množična proizvodnja, pojasnjuje. Dodaja tudi, da so restavratorji pred nov izziv postavljeni ob delu na modernističnih umetninah, ki so prinesle nov spekter materialov. Zato je študij, kako se lotiti teh, tudi toliko daljši, še pravi.

Restavrator je za ohranjenje slik vitalnega pomena Recesija je zadela tudi področje prenove umetnin. V Restavratoskem centru ZVKDS imajo manj projektov, kot so jih imeli pred časom. Od večjih Barbka našteje projekt obnove kapel v Frančiškanski cerkvi, ki se končuje, napovedujejo pa restavriranje Narodnega doma. Delajo tudi na zbirki Groharjevih umetnin.

Za vlogo restavratorjev še poudari, da bi si želela, da bi imeli več besede pri opozarjanju na to, katere umetnine so potrebne njihove obravnave in da bi se to dejansko tudi uresničilo. Dodaja tudi, da bi zasebni zbiratelji prav tako morali imeti restavratorja, saj je ta za ohranjanje slik vitalnega pomena.