Ptujske žabe v prestolnici

Odgovorni v gledališčih izbirajo takšne predstave, ki bi s svojo dušo kar najbolj zapolnile nedrje gledališč, ki jih sprejmejo, a to vedno ne drži. K sreči so Strniševe Žabe v navdihujoči režiji Jerneja Lorencija, predstava Mestnega gledališča Ptuj, ki je minuli teden dvakrat napolnila mali oder Mestnega gledališča ljubljanskega, pustila izjemen pečat, tako s prostorskega kot umetniškega vidika.

Kdorkoli sledi mojim zapiskom o občutjih, ki jih doživljam med spremljanjem odrskih kreacij, si najverjetneje misli, da sem človek brez kritike, da dejansko uživam v vsem, kar si ogledam. Resda so moja prejšnja pisanja skorajda hvalospevi predstavam in se redkokdaj obregnem ob nekaj, kar mi ni ugajalo. To pač so moji občutki, to je tisto, v kar verjamem. Tudi tokrat bom najverjetneje zvenel kot "pokvarjena plošča", a kaj, ko je to, kar sem si ogledal v MGL-ju, nekaj res posebnega.

Režiser je več kot štiri desetletja staro, na videz nesmiselno besedilo, znano tudi kot Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, režijsko prečistil in ga naredil svežega. Vmesne prekinitve tekočega besedila z didaskalijami, sprva samo besednimi, pozneje tudi odigranimi, so morda nekoliko upočasnile ritem, a nikakor niso vplivale na kakovost videnega.

K svežini je pripomogel tudi učinkovit scenski kalejdoskop, oder na odru, ki ga je s treh strani obkrožalo občinstvo. Številni naključno postavljeni vsakodnevni objekti, od starih hladilnikov in TV-sprejemnikov različnih velikosti, velike zamrzovalne skrinje in svetilk do miniaturnih vrat, kamere, stroja za izdelovanje megle, malega klavirja … vse to je na prvi pogled delovalo konfuzno in neenotno. A vendar je vsak predmet odigral natančno določeno vlogo in odslužil svoj namen. Tudi nekajkratna nenadna interakcija med igralci in občinstvom je bila pristna in nepozabna.

Nadrealistično Strniševo besedilo hodi na robu med resničnostjo in sanjami, med čarobnostjo in čudnostjo, med blaznostjo in človeškostjo. In primernejših igralcev – Pie Zemljič, Igorja Samoborja in Radka Poliča -, ki so besedilo podajali z energijo in čustvenostjo vrhunskih umetnikov, si človek v tej produkciji ne bi mogel zamisliti.

Radko Polič – Rac, prekaljeni gledališki maček, se v "jekyllhydovski" vlogi ubogega Lazarja in bogatega Lazarusa počuti odlično. Njegovo obvladovanje polja bizarnosti, gostilne na robu barja (bolj na robu sveta, če mene vprašate), dejansko domovanja "el diabla", je močno in nadzorovano. Vsak premik, vsaka kretnja, vsak zavrt pogled skriva v sebi spretnega rokodelca svoje obrti. Igralec njegovega kalibra vlogi Lazarja vdahne shakespearjansko trpljenje, liku Lazarusa pa skoraj scorsesejevsko hladnost, ki stremi h krvavemu bogastvu in vdajanju nečistosti. Boj med prevlado resničnega razuma ter pohlepa in kupov denarja, kar mu ponuja pogodba s hudičem, je hvalevredno dejanje, ki pa na koncu ne obrodi sadov. Vsak človek je namreč krhek in v svoji krhkosti največkrat podleže sprijenim ponudbam, kar hudičevske so.

Če je Polič v kontekstu razmerja v svoji nebogljenosti in podredljivosti severni pol, ga daleč na jugu komplementarno dopolnjuje gostilniški točaj Igorja Samoborja, ki se pravzaprav izkaže, da je sam hudič. Dvoličnost, ki je pri njem združena v enem, je odigrana s pravšnjo mero "hipijevske" mirnosti in nadzorovanih eksplozij besedne zlobe. To, kar hudič Samobor hoče, to Poličeva marionetna karikatura, sicer nekoliko upirajoče, izvrši. Samobor se v tej vlogi izkaže za mojstra provokacij, gospodovalnega nadirača, zlodeja, ki ne odpušča. Njegova odrska energija je vulkan talenta, ob katerega izbruhu gledalec želi samo "še".

Da odra ne preplavi moški testosteron, poskrbi ženski estrogen, hudičeva nevesta v prelestni podobi Pie Zemljič. To, kar je pokazala v vlogi Evice, je zavidljiva umetniška stvaritev, polna gneva, bolečine, solza in zapeljevanja ubogega Lazarja. Njena sposobnost preklopov od ubogega dekletca k zapeljivi, sikajoči kači, je mojstrsko vpeta v pripovedni trikotnik vseh protagonistov. Pri igralcih na splošno občudujem spomin, ki je potreben za spopad z dolgimi monološkimi besedili. Še bolj pa me navduši dialoško podajanje kratkih iztočnic, ko gre za skorajda besedni dvoboj. In tu sta Polič in Zemljičeva v prizoru, ko sedita drug proti drugemu in obujata spomine na njeno mladost v hiši ob reki in med drevesi res izvrstna.

Ne vem, v čem je prispodoba žab oziroma njihovega kvakanja ob gostilni na barju (za učinkovito vzdušje barja poskrbi samo en pritisk na stroj za ustvarjanje megle, ki je celotni prostor odel v razpršujoče meglice, ki se podobno kot jutranje meglice na ljubljanskem Barju postopno razkropijo). Se tudi ne ubadam s tem. Vem le, da je tako kompleksno besedilo, kot je to, skozi interpretacijo treh "čarovnikov" na čelu režiserskega "Merlina" zaživelo kot magija na odrskih deskah in nas za slabi dve uri začaralo v svet nemogočega, nečloveškega, v svet zone somraka. No, tako sem se vsaj sam počutil. Gledališki posladek, katerega ogled močno priporočam.