Prostor v sliki slika v prostoru

Avtor razstave je Žarko Vrezec. Njegova dela razčlenjujejo sam slikarski medij in ga iz dvodimenzionalne stvarnosti očitno postavljajo tudi v tridimenzionalen prostor. Nosilec, podlaga, barvne sledi in avtorjevi zapisi so rezultat procesa in raziskovanja ter preizpraševanja o tem, ali je lahko primaren slikarski medij tudi predmet objektne obravnave. Vrazčeve slike to so, so elementi in so kompozicije, elementarne in analitične so postavitve oblik, ki jih lahko zagovarjamo tako kot slike kot tudi kiparske objekte. V tem pogledu bi lahko delo Vrezca povezali tudi z izrazom oblikovano platno, ki se je uveljavil po abstraktnem ekspresionizmu v 60. letih. Njegova dela so namreč tesno povezana z razmislekom o materialu oziroma o predmetnem značaju slike.

Aktivna intervencija v prostor galerije Žarko Vrezec z večdelno in nadvse svojsko gradnjo slik ustvarja prehod od klasične slike do prostorske postavitve (slik) ter – v končnem kontekstu – nastanka slikarskega ambienta in tudi objekta. V njegovem primeru gre za drugačne oblike slikovne interakcije z okoljem. Razstava v Bežigrajski galeriji 2 predstavlja izbrana dela, ki jih je avtor ustvaril med letoma 1991 in 2011. Slike v tokratnem primeru postanejo del prostora in prostor postane del slik. V združenju obeh principov se formati posameznih slikarskih segmentov večinoma zožijo in tvorijo sožitje svetlobno različnih manjših slik. Znotraj delcev slikovnega mozaika je ohranjena pokončna linija, ki ločuje posamezne slike na dva ali več delov in hkrati pomenljivo deluje kot rez v na videz trdo in zgoščeno tkivo posameznega fragmenta.

V vseh delih iz obdobja 1991–2011 prevladujejo pokončne slike. Umetnine, ki povezujejo različne slikarske strukture, vsebujejo prikrito razgibanost. Ta se stopnjuje zaradi številčnosti slikarskih elementov, ki materialno drug drugega prekrivajo in s tem v vsakem objektu ustvarjajo svojstveno globino. Večinoma ozki in pokončni deli slik imajo težnjo k nadaljevanju svoje smeri in usmerjajo pogled gledalca od tal navzgor.

Hibrid med sliko in objektom Slike Žarka Vrezca so grajene s plastenjem materiala, kolaža, plastenjem barvnih nanosov, ki zabrisujejo iluzornost slikarskega prostora. Čeprav je sam še vedno v domeni primarnega slikarstva, se njegova končna predstavitev v galerijskem prostoru poveže tudi s kiparsko izkušnjo. S tem, ko stena ni več primarni nosilec njegove umetnine, avtor prestopa tudi v druge težave likovne stvarnosti. Nekatere slike v galeriji spominjajo na Šušnikovo postavitev Črno-bele serije iz leta 1976, ko je bilo slikarsko platno le prislonjeno in ne obešeno na zid. Sam Vrezec torej v samo sliko dodaja še druge prostorske elemente, ki na prvi pogled spominjajo na del pohištva, ki se je brezbrižno integriral v samo slikarsko platno. S poudarjenim oblikovanjem fizičnega prostora slike se njegova slikarska dela približujejo preostalim predmetom in tudi sama učinkujejo kot predmet, so slike v prostoru.