Propad vrednot skozi oči Tomaža Pandurja

Bila je ljubezen na prvi pogled. Navdušil me je njegov čut za izjemno dodelano estetiko, tako pri izbiri igralcev kot zasnovi scenografije, kostumografije in glasbene podlage. Nekaj podobnega sem pričakoval tudi pri Somraku bogov, njegovi najnovejši predstavi z igralsko zasedbo Teatra Espanol de Madrid, ki je v okviru Festivala Ljubljana gostovala v poletnem gledališču Križank. Predstava je zagotovo upravičila pričakovanja, a z manjšim pomislekom. Naj pomirim gledališke puriste in navdušence, predstava je izjemen vizualni posladek z neizmerno energijo vseh nastopajočih. Kompleksno zgodbo mogočne aristokratske družine von Essenbeck, katere vrline in moralne vrednote se pred občinstvom počasi razkrojijo in gnilobno razpadejo na smrtne prafaktorje, je režiser črpal iz filmske mojstrovine Luchina Viscontija z istim naslovom. Člani omenjene družine so bogovi. Bogovi v očeh drugih in samih sebe. A to božanstvo je obsojeno na pekel. Somrak namreč ne prinese nič dobrega. V obdobju vzpona nacizma – dogajanje je umeščeno v obdobje med dnevom, ko je gorel Reichstag v Berlinu leta 1933, do znamenite noči dolgih nožev leta 1934 – je kljub močni prevladi moške miselnosti in neprestanemu petelinjemu boju, kdo bo koga in kdaj, v ospredju tragični lik ženske, mogočne in preračunljive "arijske" grofice Sophie von Essenbeck.

Spletkarstvo in gonja drugih ji nista tuja in čeprav svoji družini hoče le dobro, svojim najbližjim z (ne)premišljenimi dejanji povzroči gorje in jih obsodi na propad. Njen odnos s homoseksualnim sinom Martinom je navidezno pristen, a je nezdrav, na trenutke celo incestoiden. Sin jo ljubi in obenem sovraži, kar pripelje do tragičnega konca. Detomor je nagnusen, a ko otrok iz koristoljubja ubije lastnega starša, je zločin še toliko bolj okrutnejši.

Partnerju Friedrichu Bruckmannu želi grofica zagotoviti mesto predsednika družinske jeklarne, a kaj, ko temu nasprotuje politika, mati vsega zla. Pomislite, miselnost enega samega človeka, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja opral možgane milijonom, je sprožila največji genocid v zgodovini človeštva. In prav ta miselnost zaseje seme zla v družino von Essenbeck. Protagonisti nam skozi izprijeno, a lucidno dogajanje na odru pokažejo, v kaj bo to seme vzklilo. Kratkoročno je uspeh intrig, podtikanj, nevoščljivosti, obsojanj in brezčutnosti zagotovljen, a daljnosežnih posledic ni mogoče napovedati, kaj šele čutiti, vse dokler ni prepozno.

Izjemna uigranost ansambla je zagotovo največji plus te tragične drame. Odrska kemija med nastopajočimi je naravnost fantastična. Različne generacije igralk in igralcev se med seboj tekoče dopolnjujejo in odnosi med očetom in sinom, sinom in materjo, podrejenim in nadrejenim, vojakom in civilistom ter med ljubimci so ravno zaradi tega tako pristni in nevsiljivi. Izpostaviti ne morem oziroma tudi ne želim prav nikogar izmed igralske ekipe, saj je vsak posameznik svojemu liku s pronicljivim talentom in vznesenostjo vdahnil prepotrebno resničnost in bolečino.

Izpostavil pa bi predstavo kot celoto. Pandur je ponovno dokazal, da je mojster spektakla in občutij, da je "usekan" (seveda s pozitivnim predznakom) na sleherni detajl na sceni, kostumu, v kretnji, glasu … Je, brez dvoma, vizionar in estet. Predstava deluje kot hommage črno-belim filmom iz časov, ki jih ni več. S počasnim premikanjem ozkega dela odra je nanizal veliko število menjajočih se prizorov, ki jih je samo še dopolnil z vsakodnevnimi predmeti: dolgo mizo, stoli, svečniki, rdečo preprogo, celo maketo z vlakci.

Učinek, ki ga je dosegel z ogromno "ogledalsko" folijo, ki se je dvigovala in spuščala nad celotnim odrom, je bil skorajda nezemeljski. Odsev dogajanja na odru z drugačnega zornega kota je občinstvu omogočil, da je zgodbo uzrlo v popolnoma drugi luči. Nekako me je spomnilo na Alico v čudežni deželi, ki se v trenutku, ko prestopi mejo ogledala, znajde v znani, a spet tako drugačni deželi. Pandurjevo ogledalo je name naredilo podoben vtis. Gledal sem iste kretnje, videl iste ljudi, a zgodba je bila drugačna. Nepozabno.

Nepozaben je tudi prizor, ko se grofica z mesarskim nožem znese nad zeljnatimi glavami, jih naseklja ne drobne kose in v navalu besa, gneva in kričanja kose pomeče po odru. Izjemna metafora za propad njene družine in sveta okoli nje.

Ključno vlogo v predstavi je odigrala tudi glasba. Mladi pianist je iz klavirja, postavljenega na sredi pod odrom, izvabljal tako zvoke srhljive groze, ko so bili potrebni, kot tudi nekoliko melanholično, skoraj lirično glasbo. Z natančnim spremljanjem dogajanja na odru je točno določen zamah roke, točno določen pogled, točno določen trenutek v prizoru zvočno podkrepil – ali samo s pritiskom na eno tipko ali s "simfonijo epskih razsežnosti". Občutek je že bil tak.

Predstava je teatralna in vrhunski izdelek, temu ne moremo oporekati. Kljub temu pa se ne morem otresti občutka, da je nekaj manjkalo, tisti "je ne sais quoi". Križanke sem zapustil z nepopolnim občutkom zadovoljstva. Morda me je zmotilo to, da je šlo za skorajda filmsko produkcijo, nizanje prizorov, ki so bili nekako, zdelo se je že tako, nepovezani. Vem, da gre v tem primeru za prenos filmskega scenarija na oder, ki je sicer izveden v maniri izjemnega mojstra s pravim občutkom za lepoto, a katarze, ki sem jo doživel pred leti ob ogledu Baroka, nisem podoživel.