"Pri nas se še vedno ne spodobi, da bi se stari ljudje ljubili, da bi seksali"

Milena igra upokojeno igralko, ki je poročena z novinarjem (Radko Polič), vendar se zaljubi v upokojenega kapitana dolge plovbe (Boris Cavazza) in ljubezenska zmešnjava se začne. Naj ostane z možem ali ga zapusti in odide z ljubimcem? Milena se dolgo odloča in se na koncu odloči, da ljubezni ne bi smeli deliti, oba ljubimca postavi pred dejstvo in ne popušča. Predstavo si lahko ogledate v ljubljanski Drami, v njej poleg omenjenih igralcev nastopata še Alojz Svete in Nina Valič, o predstavi pa nastaja tudi dokumentarni film.

Kako se počutite na odru z Borisom in Radkom? Zelo dobro, zelo fina ekipa smo. Še nikoli prej nismo skupaj stali na odru, kar je nenavadno, ali sem igrala z Borisom ali pa z Radkom, nikoli pa skupaj. Mislim, da smo se drug drugega kar razveselili, predvsem smo bili veseli, da se je to sploh zgodilo, ker smo se vsi trije nekako bolj potihoma upokojili, brez posebnega slovesa od občinstva.

Igro je napisal vaš mož, režiser Dušan Jovanović, pa me vseeno zanima, ali ste igralci lahko sodelovali s svojimi predlogi? Dušan nam je vsem trem sproti pošiljal različice teksta, na vajah smo spremenili nekatere prizore, nekaj smo črtali, ker se nam je zdelo odveč, tako da bi lahko rekla, da smo na nek način sodelovali. Dušan se je zelo trudil, da nam vloge ležijo, da se vsi počutimo dobro.

Vsi trije ste videti v izvrstni igralski formi. Koliko časa ste vadili, je bilo naporno? Oh, ko bi vedeli, kakšni smo se sestajal na začetku, vsakemu je nekaj manjkalo ali ga je kaj bolelo (smeh). Vaditi smo začeli 14. aprila, imeli smo po dve vaji na dan, zelo intenzivno je bilo, garali smo. Ogromno teksta je, čez 40 prizorov, ki hitro prehajajo drug v drugega, to je bil res zahteven in tudi poseben študij.

Zanimivo je, kako se predstava sprehaja po robu med fikcijo in resničnim življenjem. Koliko Milene je v Mileni? Milena na odru nisem jaz, je pa res, da so nekatere stvari avtobiografske, saj je pisal za nas, ampak tega ni veliko. Rekla bi celo, da je pri Radku in Borisu tega več kot pri meni, čeprav je res, da sva bila nekoč z Racem poročena, vendar je to neka oddaljena zgodba, ki se le malo vpleta v predstavo. Bistvo zgodbe je, da se lahko tudi v naših, zrelejših letih pojavijo ljubezen, prevara, nezvestoba, takšni in drugačni užitki, ki so pri teh letih tabu. Pri nas se še vedno ne spodobi, da bi se stari ljudje ljubili, da bi seksali. Največje bogastvo tega teksta je ravno to, da odpre temo, da imajo tudi starejši ljudje pravico do svobodne izbire, čeprav se med varnostjo in svobodo običajno večina odloči za varnost, na žalost.

Rac je, recimo, rekel, da je bila ta vloga zanj ena najtežjih v življenju. Tudi za vas? Absolutno, gre za tekst, ki hodi po ostrem robu med komedijo in tragedijo.

Sta v tej predstavi razčistila še kaj? Ne, mislim, da sva vse že prej razčistila. Kot par nisva mogla obstati, zato pa sva danes največja prijatelja

Ampak tako živo si očitata stvari … Saj to je tudi ena izmed dobrih potez tega teksta, da se imajo vsi radi med seboj. Milena in Radko, Milena in Boris, Boris in Radko. Milena in Radko si veliko očitata, ampak se ne sovražita, odkrita sta, ne sprenevedata se, vse je dokaj čisto, pošteno.

In ker ljubi oba, tudi oba zapusti? Ni to nekoliko neobičajna odločitev? Ja, tukaj ni tega, da bi ona pustila moža in odšla z ljubimcem ali da bi ostala z možem in pustila ljubimca, pusti oba. Ljubezen pomeni nekaj več … Verjetno tega, ko si mlad, ne storiš kar tako, leta pa prinesejo neki širši pogled, neko večje vedenje o stvareh, da se lahko odločiš drugače. Saj zato je pa tako lepo biti mlad in neveden (smeh). Dokler nečesa ne veš, te valovi nosijo sem ter tja, ko nisi več tako "naiven", pa zaustaviš val, ker veš, kam bo butnil.

Sprašuje se, ali je prav, da ubijamo ljubezen. To se mi zdi najpomembnejši stavek v predstavi, to je ta zgodba.

Če je v Mileni nekaj vas, v Radku nekaj Raca, je v Borisu nekaj Dušana? To so vsi pričakovali, pa mislim, da je vseeno v Borisu več njegovih potez kot Dušanovih. Je pa res, da je v Borisovem mačizmu kar precej Dušanovega, ko je bil še mlad.

Ko sva že pri Dušanu, je lik Radkove mame oblikoval po svoji mami? Stara gospa je precej od hudiča … Sploh ne! Ta mama je res popolna izmišljija. (smeh).

Jo pa Lojze Svete odigra tako doživeto in prefinjeno, da se zdi popolnoma resnična. Lojze je izvrsten, izvrsten! Najprej ni bilo mišljeno, da bi to vlogo odigral moški, ampak ni bilo igralke, ki bi bila dovolj stara, mlajših pa tudi nismo hoteli spreminjati z masko, poleg tega pa je že sama zgodba nekoliko nenavadna, zato je dobro, da se s takšnim likom nekoliko umakne od realnosti. Lojze je to naredil z veliko mero občutka, zelo senzibilno, zelo precizno, če bi se spakoval, bi bila katastrofa, zelo se je potrudil. Vseeno pa ta mama nima z Dušanovo niti ene skupne poteze.

Kako je predstavo sprejelo občinstvo? Odlično! Preseneča me, da so navdušeni tako stari kot mladi. To ni samo zgodba treh starih ljudi, ampak tudi zgodba treh igralcev. Hočeš nočeš ni pomembno samo to, kaj uprizarjamo, ampak tudi kdo to uprizarja