Predstava, ki nastaja v mislih gledalca

Delovni naslov predstave Herman Schwarz in Veronika Wald, ki bo premierno uprizoritev v Gledališču Glej doživela jutri ob 20. uri, je bil Celjski grofje ali mala črna luknja, opera v treh dejanjih. Ideja za avtorsko besedilo režiserja predstave Marka Čeha se je porodila iz zavedanja, da Celjski grofje niso več to, kar so bili. In čeprav je izhodišče Čehovega besedila imelo realno podlago, je to med ustvarjanjem preseglo.

Avtorsko besedilo je doživelo preobrat. "Poigrava se z besedami, situacijami, odnosi, naravoslovjem, znanostjo, manipulacijami, tehniko in formo, s časom in prostorom, človeškim umom in realnostjo, z dojemanjem in merjenjem te. Preigrava različne opcije igre, ustvarjanja glasbe, razumevanja gledališča. /…/ Celjski grofje so mladega avtorja pripeljali do močnih idej. Idej, ki so prerasle zgodbo Celjskih grofov, čeprav protagonista ostajata Herman in Veronika. A nista več Herman Celjski in Veronika Deseniška," so med drugim zapisali o predstavi in njenih izhodiščih.

Marko Čeh za svoj najnovejši projekt pravi, da je pomembna predvsem njegova zgodba nastajanja. To režiser opiše: "Sam sem izpisal nekaj prizorov, skupaj z ustvarjalci predstave pa smo jih razplastili in tako začeli graditi predstavo." Soustvarjalci so igralka Maruša Kink, igralec Rok Vihar, scenograf Marko Turkuš, kostumografinja Branka Pavlič, avtor glasbe Branko Rožman. Oblikovanje luči in tehnično vodstvo pripada Martinu Lovšinu, tehnična podpora Borutu Bučinelu in Gregorju Mohorčiču. Ker je predstava nastala v produkciji Zavoda Margareta Schwarzwald in Gledališča Glej, sta njeni izvršni producentki Mija Špiler iz zavoda in Barbara Poček iz gledališča.

Ustvarjalci so si želeli samozadostne predstave, zato v njej ni elektrike, dodaten igralec pa ni lutka, ni scenografija, temveč oder, pojasnjuje režiser. Ta je obravnavan kot individualno izrazno sredstvo, predstava se ne gradi na njem, temveč v gledalčevi glavi, poudarja Čeh. Tako je tudi rdeča nit predstave gledalčeva imaginacija. V procesu ustvarjanja in realizacije pa so se v gledališki projekt naselili "ton naivnosti, znanja, sprememb, entuziazma, razmišljanj, inovativnih pogrutavščin, gneva, upanja, veselja, porazov in uspehov," so še zapisali.

Na javni vaji pred premiero so ustvarjalci prikazali tri prizore, iz katerih je mogoče zaslutiti, kam meri predstava. Po besedah ustvarjalcev nedvomno v gledalčevo zamišljanje, razbiranje in interpretiranje, po videnem pa v plastenje časa, oseb, prostorov, tematskih, mentalnih in doživljajskih svetov. Ko se zdi, da se pred gledalcem izriše nek prostor in protagonisti v njem z izražanjem svojih občutij in preigravanjem razmerij, se to v naslednjem trenutku že spremeni, pred prisotnimi začne nastajati nekaj drugega.

"Marko povleče iz tebe to, kar niti ne veš, da imaš" Igralka mlajše generacije Maruša Kink, ki je z Markom Čehom sodelovala pri vseh njegovih dozdajšnjih projektih, prvencu, ki ga je postavil v Gledališču Glej z naslovom R9-42U, Cvetje v jeseni in Astrov vstopi v tovarno, pravi, da je delo z njim posebno, osvobajajoče in ustvarjalno. "Iz tebe povleče, kar niti ne veš, da imaš," pravi in dodaja, da tudi med ustvarjanjem ne veš, kam greš in zakaj. "Besedilo je zakodirano, ne veš, kako se bo vse sestavilo, a ko je prav, veš, da je prav, ko pa ni, te postopoma pelje v pravo smer."

Da je osvežujoče delati zunaj inštitucije, pravi igralec Rok Vihar, ki je sicer član ansambla SNG Drama Ljubljana. "V tovrstnih projektih si svoboden in lahko raziskuješ, pri tem pa nikoli ne veš, ali se bo izšlo ali ne," pravi in dodaja, da ima za Čehov projekt dober občutek ter da je prihodnost gledališča ravno v takšnih projektih – v neodvisni sceni, saj je to prostor eksperimenta in raziskovanja, ki oživlja in rešuje tudi etablirana gledališča.

Temu producentka Mija Špiler dodaja, da so tovstni projekti poligon drznosti, ključni za premike, ki nato vstopijo tudi v osrednje gledališke inštitucije.