Pred premiero "filmskega" Nickel Stuffa

Zgodbo o plesnih dvobojih in iskanju smisla življenja, umeščeno v londonsko predmestje, je režiser Ivica Buljan povzel po filmskem scenariju Francoza Bernard-Marie Koltèsa, ki ga je navdihnil film Vročica sobotne noči z Johnom Travolto v glavni vlogi. Pred sobotnim vrhuncem so si trije igralci SMG-ja odtrgali dragocene minute polno zasedenega časa in odgovorili na nekaj vprašanj v zvezi z omenjeno predstavo. V skorajda kaotičnem, a izredno pozitivnem vzdušju v zaodrju med vajo sem se pogovarjal s Primožem Bezjakom, ki nastopa v naslovni vlogi Tonyja, Ivom Godničem, ki oživi lik Armenca Guriana, in Janjo Majzelj, ki je kot Gurianova zaostala hči noro zaljubljena v Tonyja.

"Roke ji bingljajo kot veliki opici"

Kot prvo sem med njenim tekanjem sem in tja "ujel" gospodično Majzelj, ki je na vprašanje, kako težko je bilo ustvariti lik zaostale ženske, odgovorila: "Pri vlogah na splošno računam na prvi vtis. In v primeru tega scenarija je bila v didaskalijah orisana drža lika, ki ga upodabljam. Zapisano je bilo, da ji 'roke bingljajo kot veliki opici'. To je bila zame prva referenčna točka, iz katere sem nato nadgrajevala in dograjevala lik tega dekleta."

"Z režiserjem Buljanom zdaj sodelujem že pri četrti predstavi in vsakokrat znova pomislim, kako inovativno in zabavno je delati z njim. Vedno znova me preseneti dejstvo, kako je prilagodljiv in širokogled. Neprestano razvija samega sebe in svoje sodelavce in vedno preseneča z novimi in novimi stvarmi. Gre dejansko za neko polje svobode, ki ga skupaj z režiserjem živim na odru. Sama pri sebi ugotavljam, da če se znajdem v nekem formularnem okvirju, kjer je vse točno začrtano in določeno, delam mnogo težje kot pa v svobodnem, a še vedno profesionalnem stanju. Buljan namreč izhaja in dela iz danega trenutka in ti sam mu instinktivno slediš," je zaneseno odgovorila na vprašanje, kako je delati z režiserjem. V tistem trenutku je že morala ponovno na oder.

"Izhajam iz teksta"

Po nekajminutnem čakanju se mi je pridružil Ivo Godnič, ki je dejal, da pri vsaki predstavi oziroma vsakem procesu dela, tako tudi tu, pri oblikovanju lika izhaja iz samega besedila: "Čas, v katerem se naša zgodba odvija, so srednja osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sem bil najstnik. Tako na odru dejansko podoživljam svoje najstniško obdobje, ko smo žurali na glasbo Bonnie M, Abbe … Iz časa samega mi torej ni bilo težko izhajati, saj sem vse to tudi doživel. Vlogo samo pa sem, kot rečeno, oblikoval, izhajajoč iz besedila."

Mojo zmoto o tem, da predstava nima srečnega konca, češ da njegov lik umre, takoj popravi in pove, da predstava ima "happy end", saj je smrt njegovega lika "le" kolateralna škoda. "Gre za upanje in prijateljstvo, ki premaga vse ovire," pove.

Ker Godniča poznamo kot izjemnega imitatorja in mojstra improvizacije, se nisem mogel ogniti vprašanju o tem, ali je bilo pri ustvarjanju te predstave kaj prostora za improvizacijo. "Ne, razen pri plesu, tam sem si dal duška (smeh)," hudomušno pripomni in doda: "Vsaka iztočnica je točno določena in vsaka tudi odraža točno določeno stanje, zato bi si bilo težko izmišljati karkoli novega."

"Bonnie M me popelje v otroštvo"

Vaje je bilo še prekmalu konec in tu je bil že glavni junak Primož Bezjak, ki ni samo izjemen igralec, temveč tudi izvrsten gibalec in plesalec in vloga mu je, lahko bi rekli, pisana na kožo. Koliko avtobiografskega pa je v liku, ki ga igra? "Pravzaprav se je spontano zgodilo nekaj avtobiografskega. V predstavi je namreč pesem Bonnie M Sunny, ki me vedno popelje v otroštvo. Moj oče je namreč poslušal tovrstno glasbo in vsakokrat, ko sem se igral v njegovem avtomobilu, sem poslušal prav Bonnie M. V trenutku, ko se v predstavi pojavi ta komad, postanem prav nostalgičen. In iz tega tudi izhajam plesno in gibalno."

Na vprašanje, kako gleda na razmerje med njegovim likom in likom nasprotnika Babilona, uporabi kar primer iz športnega sveta: "Vsako leto se pojavi nekdo, ki je mlajši, močnejši, boljši. Konec koncev se na kateremkoli področju ljudje, ki so na vrhu, soočajo z novimi prišleki, ki so morda boljši od njih. Prav to se zgodi med Tonyjem (ki je na vrhu) in (ta novim) Babilonom. Tonyja na nek način to ubije in začne se spraševati, kaj zdaj početi v življenju. Lahko si najboljši v malem mestu, a v metropoli si lahko (ali tudi ne) 'niko i ništa'. Vendar pa se proti koncu njun odnos razvije v to smer, da Tony, ki spozna, da je boljši, polaga vse svoje upe, ki jih je imel in izgubil, na Babo ter mu želi, da postane še boljši in uresniči ambicije. Kar pa je seveda vprašljivo, saj bo lahko prišel novinec, ki bo spet boljši. Gre za začaran krog."

O moji primerjavi Koltèsovega scenarija s filmom Zgodba z zahodne strani, saj gre tudi tam za rivalstvo dveh skupin, pove, da je originalna Vročica sobotne noči največja (in morda edina) vzporednica Koltèsu: "Francoz je bil velik ljubitelj pop, 'trashy' filmov in ne toliko art kinematografije. Bil je navdušen nad 'popcorn' filmom, kot je Vročica, zanimali so ga kung fu filmi. Lahko rečem, da je Koltèsov scenarij art, torej umetniška različica originala s Travolto. Bilo bi zanimivo videti, kako bi film izpadel leta 1985, a so Koltèsova smrt in razprave okoli sredstev to preprečili. Da pa bi film posneli danes? Zdi se mi, da ne, saj bi izgubil vso čarobnost tistega, takrat aktualnega časa."