Od zvezdništva ni mogoče živeti

Maja Pihler oziroma Bilbi, kot je znana v širši javnosti, ni muha enodnevnica, ki ji je s skladbo Hvala za vijolice uspelo nekaj res neverjetnega tudi na slovenskih tleh, ampak glasbenica z dodelanim konceptom, ki trenutno promovira svoj drugi album z naslovom Toskana, katerega rdeča nit je hrepenenje. V najinem pogovoru, ki je minil v njenem ljubem Mariboru, je malce pokritizirala razne resničnostne šove, ki te čez noč izstrelijo med zvezde. "Pri številnih tako imenovanih zvezdah smo žal lahko videli, kaj se zgodi, ko pomp okoli njih zamre. Vdajo se in pustijo za seboj nekaj, kar so počele najraje. Ali ni to tragično?" Malce je ošvrknila tudi slovenske poslušalce, ki ne prepoznajo dobre glasbe, tako da žalostno ugotavlja, da "živimo v času, ko se zdi, da so slovenski avtorski glasbi, z izjemo narodno-zabavne, šteti dnevi". A ker Bilbi v sebi nosi optimizem na kvadrat, verjame, da se lahko s počasnim spreminjanjem na bolje nekoč spremni vsa kolektivna zavest.

Naslov vašega novega, drugega albuma, ki ste ga izdali sredi novembra, je Toskana. Na prvi pregled ovitek, ki ima morski, poletni motiv, nekako ne spada v zimski čas. Zakaj ste se odločili za Toskano in zakaj za morje? Moja prva predstava o ovitku je bila zemeljska Toskana. Oljke, drevoredi in vinogradi. Potem sem se srečala z ilustratorko Mojco Žorž, s katero sem sodelovala že pri predstavitvi prvega albuma. Bila je zelo posebna in zelo mi je bila všeč. Srečali sva se, in ko mi je pozneje poslala prvi predlog, je bil ta popolnoma drugačen, kot sem si ga predstavljala v svoji glavi.

Bil mi je všeč, a ni mi šlo v glavo, kako je od zemeljske Toskane prišla do morske? "Opazovala sem te in videla, da si voda," mi je rekla. Pozneje je idejo razvila do konca in na ovitek dodala oljčno vejico, da je pomirila misel na Toskano, kot jo vidim sama. Všeč mi je ta čarovnija pri sodelovanjih, ko se prvotna ideja razvije in popelje naprej v novo idejo.

Poleg naslova albuma Toskana je majhno tudi presenečenje, da ste imeli prvi promocijski koncert v Kopru. Kdor me pozna, ve, da sem človek koncepta in da imam rada stvari, ki so dodelane. V Toskano žal nismo mogli, njen največji približek pa je slovenska Istra, koprsko zaledje, osrčje katerega je Koper. Na odru Gledališča Koper sem imela že zelo lepo izkušnjo z Big Bandom RTV Slovenija in dvorana me je očarala.

A zakaj Toskana? Ko človek sliši besedo Toskana, lahko odpotuje v svojih mislih. Klišejske, stereotipne predstave te dežele, kulinarika, vinogradi, potovanje, oljke, vse to je zapakirano v tej besedi. Toskana je čarovnija. Idejo za album sem dobila zaradi skladbe Toskana, ki me je že ob prvem poslušanju odpeljala. Želim si, da bi tudi poslušalce odpeljalo, kamorkoli – v notranji svet, v preteklost, spomine ali fizično v kraj, ki jim je všeč. Hrepenenje je rdeča nit albuma in mogoče je Toskana res simbol neskončnega hrepenenja.

Če smo ravno pri besedilih, ste ena od redkih glasbenic, ki da velik poudarek besedilom. Z nagajivim besedilom Hvala za vijolice ste nas nasmejali in nam dali misliti, podobno je tudi z besedili na tem albumu. Glasba, ki jo ustvarjamo, so zgodbe v glasbeni preobleki. To je način ustvarjanja, ki mi je zelo blizu. Tudi med glasbo, ki jo rada poslušam, je veliko kantavtorske glasbe, pevci, ki niso toliko vokalisti z razkazovanjem vokala, ampak umetniki besede. Pri njih imaš občutek, da sediš z njimi na kavi in ti pripovedujejo. Balašević, ki ga tudi omenjam v enem izmed besedil, Jadranka Stojaković, Tomaž Pengov, Patty Griffin, Joni Mitchell; to je način podajanja glasbe, ki je meni in Gregorju (Bilbijinemu možu in soavtorju glasbe, op. a.) zelo blizu.

Razcvet te vrste glasbe je bil v predvsem šestdesetih in sedemdesetih. Takrat so želeli z glasbo nekaj povedati, nepredstavljivo število ljudi je na koncertih poslušalo izvajalce, če si samo zamislimo Woodstock. Takrat so imeli glasbeniki veliko moč, saj so jim ljudje res prisluhnili. Žal dandanes ni tako.

V pesmi Tiste snovi se malce poigrate s slavnim glasbenikom iz tistega časa. Ideja za ta spot je nastala ob zelo znanem intervjuju, ki sta ga John Lennon in Yoko Ono dala iz postelje. Takrat sta ves dan preživela v postelji, polni cvetja, sprejemala sta novinarje z vsega sveta. Zelo posebno, takrat in danes. To fotografijo imam še iz Nemčije, kjer sem igrala v muzikalu Hair. Sobo, v kateri sem takrat živela, sem prelepila s fotografijami z Woodstocka. To me je zelo navdihnilo. P

ri pesmi Tiste snovi, ki ima v besedilu stavek "Vsi smo iz teh snovi kot sanje", sem vztrajala, da mora biti v videospotu tudi John Lennon. Kot glavna akterka sem si vzela pravico, da sem vsaj enkrat jaz John Lennon, čeprav je Gregor njegov največji oboževalec, kar jih poznam.

To je bila glasba, ki je bila napolnjena s čustvi in energijo, bili so drugačni časi, takrat so si ljudje upali sanjati na veliko. Zdi se mi, da si novodobni otroci sploh več ne upajo sanjati. Podobno je tudi z drugimi generacijami. Apatija je nevarna reč in ne prinaša nič dobrega.

Resnično se izgublja želja po druženju in razpravi o tem, kar se dogaja. Dogajajo se grozne stvari, in to ne nekje daleč stran, temveč pred našimi očmi. To bi moral biti alarm za to, da se ljudje povezujejo, da se o tem govori in skupaj verjame v boljše čase. Državi in medijem je uspelo ravno nasprotno – da nas je vse strah, da smo zaprti doma in da vsi tarnamo, kako je hudo. Zgoditi se mora preskok v naših glavah, v našem razmišljanju.

Čeprav vas navdihuje glasba iz šestdesetih in sedemdesetih, so besedila zelo povezana z današnjim časom. Pesem Ko se vrneš iz zapora verjetno meri na vse sodobne tajkune, poleg tega v slovenskem prostoru v naslovih pesmi ne slišimo velikokrat ravno te institucije. Zapor je zanimiva stvar. Če pogledamo hollywoodsko kulturo, ima v sebi skoraj nekaj kultnega. Imamo veliko izvajalcev, ki so prepevali za zapornike. Če omenim samo Johnnyja Casha, ki si je upal zapeti v zaporu, s tem dejanjem pa so mu vsi napovedovali konec kariere.

Kot glasbenik sem zrcalo našega časa in ne zdi se mi prav, da smo vsi tiho. Vse to, kar se dogaja okoli nas, smo strnili v zgodbe z glasbeno preobleko. Ta pesem je bila napisana v obdobju, ko so bili prvi veliki slovenski tajkuni obtoženi za svoje lumparije. Prvi se zdaj lepo vračajo domov, kot da se ni nič zgodilo. Hamlet bi rekel, da je nekaj gnilega v deželi Danski.

Redkokdo se zavzame za žensko izpoved v tej pesmi. Gre za lik specifične ženske, po štajersko "tutiputke", frajlice, ki ima v sebi to neskončno upanje, da bo vse v redu, kljub temu da je že prevečkrat padla po stopnicah. Besedilo je večplastno. Vsebuje dramatičnost in hollywoodski tvist. Vse te zgodbe imajo v sebi Bilbi optimizem, ki nas žene naprej. Samo s tarnanjem ne bomo prišli daleč.

Vaša izvirna besedila pogosto opazijo na različnih festivalih, kjer pobirate nagrade zanje. Z Gregorjem sva zelo vesela, da stroka to opazi. Ker zelo cenim gospo Elzo Budau, mi je veliko pomenilo, ko je na Slovenski popevki pristopila k nama in nama osebno čestitala ter naju vzpodbujala, naj vztrajava, četudi je v Sloveniji izredno težko. Na novem albumu imava tudi besedilo Draga Misleja – Mefa, ki ga oba zelo ceniva. Priznanja ljudi, ki jih ceniva, nama zelo veliko pomenijo.

Vaša pesem Hvala za vijolice ima na YouTubu več kot 1,5 milijona ogledov, kar je zelo veliko za slovenske razmere. Še zmeraj sem prepričana, da je za ta fenomen zaslužna zimzelena tema besedila. Tema varanja je zadetek v polno. Varanje je prisotno, odkar obstaja človeštvo, in vedno je o tem mogoče razpravljati. To je trač, ki nas drži pokonci. Ne motijo me dejstvo in govorice, da je to še zmeraj najin edini veliki hit. Vesela sva, da sploh imava takšen hit. To ni samoumevno. Zaradi te pesmi sem prepoznavna, odprla nam je veliko vrat.

Čeprav bi pomislili, da ste postali po vijolicah čez noč uspešni, to niti ni tako, ne? Kje pa. Pred tem je bilo veliko dela. Preden sem stopila na sceno z vijolicami, sem bila poklicno na odru že deset let. Sem otrok gledališča. Največ časa sem se ukvarjala z muzikali. Za mano je veliko nastopanja na odru, pridobila sem ogromno izkušenj, predvsem v tujini. To je tudi razlog, da je celostna zgodba Bilbi dodelana, da ni muha enodnevnica, da to ni stvar, ki se je posrečila. V resnici je to Bilbi svet, ki raste in se spreminja.

Zdaj so priljubljeni razni resničnostni šovi, v katerih iščejo glasbene talente. Z njimi pa se nam zdi, da zaživijo za eno noč in tudi čez noč ugasnejo. To je žalostna plat teh šovov. Žal sem naravnana proti tem oddajam, ker ljudem, predvsem otrokom in mladim, dajejo popačeno sliko o svetu glasbe, plesa. Tudi če ima nekdo že po naravi dober vokal, to še ni vse. Tudi dober vokal se lahko v enem letu uniči, če se uporablja nepravilno. Moti me sporočilo, da si lahko čez noč zvezda. Kaj pa sploh je to, zvezda, in kdo bo te zvezde pripravil na kruto realnost zunaj šova? Od zvezdništva ni mogoče živeti.

Pri umetniških poklicih je v redkih primerih mogoče preživeti predvsem s trdim delom in odrekanjem. Pripravljen moraš biti na poraze in padce. Pri številnih tako imenovanih zvezdah smo žal lahko videli, kaj se zgodi, ko pomp okoli njih zamre. Vdajo se in pustijo za seboj nekaj, kar so počele najraje. A ni to tragično? S pravilnim usmerjanjem bi se lahko na zdrav način marsikdo razvil v poklicnega pevca, plesalca in podobno.

Koliko vam je odveč, da se veliko pogovarja o vašem načinu oblačenja? To je bilo vedno tarča modnih kritikov. Nekje ste povedali, da bi bili, če bi živeli v Berlinu, zgolj ena izmed žensk, ki se drugače oblači, v Sloveniji pa … To sem predelala na začetku svoje glasbene kariere in nisem želela kloniti. To sem jaz. Vedno znova me preseneča in navdušuje japonska ulična moda, ki je res že na meji okusa, a nikogar ne zmoti. Oni pa fotografirajo Evropejce (smeh). V Berlinu, New Yorku ali Parizu zagotovo ne bi bila nič posebnega.

Na odru se moram počutiti dobro in del tega je moja zunanja podoba. Velikokrat združim kakšne vintidž kose, ki mi jih pomaga iskati prijateljica, fotografinja in režiserka Ramaida Osim, redno vključim mlade slovenske oblikovalce, trenutno sodelujem z Urško Omerzi, največkrat me okiti Bojana Kovačič Zemljič iz Galerije E2RD. Mi je pa sicer všeč, da se nekdo obregne vsaj ob moja oblačila, če že ne ob glasbo (smeh).

Omenili ste Japonsko. To državo in stil glasbe ste vpletli v pesem Konichiwa, ki sta jo zapeli dvojčici Prusnik. Tisto leto je bil razpis za Emo takšen, da si napisal skladbo za tekmovalce šova. Nekako sta nama bili všeč dvojčici Prusnik, ki pevsko nista bili najmočnejši, a ste imeli najboljši nastop in karizmo. Zaradi njiju se je porodila ideja za Konichiwo.

Na novi plošči ima pesem malce drugačen aranžma in novo slovensko besedilo Draga Misleja Mefa.

Letos ste na Emi tekmovali sami. Kakšni so občutki? Ema je bila zelo stresna, kljub temu da smo imeli kot ekipa vse dodelano. Zelo stresna prireditev, bolj kot vsi nastopi z big bandom in revijskim orkestrom.

Ker? V zraku so bili napetost, stres, tekmovalnost – veliko bolj kot na primer pri slovenski popevki. Prikazali smo čustven in duhovit Bilbi svet, na katerega Slovenija še kar ni pripravljena, a glede nastopa sem zelo zadovoljna. Imela sem odlično spremljevalno ekipo, same prijatelje in nekdanje sošolce iz Avstrije, Nemčije in Anglije. Kljub stresni prireditvi smo se veliko nasmejali in obujali stare spomine.

Kaj vam pomeni uspeh? Mislim, da se žal uspeh pojavi kot posledica nečesa. Moj uspeh ni, da stojim na odru. Čutim potrebo, da svoje mnenje o svetu okoli nas delim z ljudmi. Je krog ljudi, ki jih zanima, in nekaj, ki jih ne. Tako je prav. Ni samoumevno, da ljudje posegajo po avtorski glasbi, zato smo veseli, da imamo vsaj nekaj ljudi, ki nas poslušajo.

Vse dobre stvari, ki so ostale, so rasle počasi. To nas zanima, želimo odpirati glave. Ko napišeš nekaj osebnega, morda za mišjo dlako odpreš pogled v svet nekoga drugega. Preveč smo zaprti in togi.

Uspeh za nas je, da ljudje pridejo na koncert avtorske glasbe. Počasi bomo morali plačati, da bo kdo prišel na koncert (nasmeh). Še večji uspeh bi bil, če bi lahko od tega živeli, za zdaj še ne moremo. Žal je to stvar, ki je mnogokrat pogojena tudi s srečo. Živimo v času, ko se zdi, da so slovenski avtorski glasbi, z izjemo narodno-zabavne glasbe, šteti dnevi. Bojevali se bomo do konca.