Nickel Stuff: "Dvoboj" Buljana in Koltèsa, četrtič

Z večkrat nagrajenim režiserjem smo se pogovarjali o njegovem videnju modernega besedila, procesu ustvarjanja in stopnji vpliva ameriške kinematografije v Evropi.

Gre za novčič ali ime bara? Oboje … Začela sva z imenom predstave, Nickel Stuff. Zakaj takšno ime? Kot je povedal, je Nickel ime bara v londonskem predmestju, v katerem potekajo plesni dvoboji, je pa tudi angleški naziv za novčič, najmanjšo angleško plačilno enoto. Stuff pa je ime za stvari na splošno. Pravzaprav gre po režiserjevem mnenju za nekakšno mešanico dveh angleških terminov, ki jih je avtor, Francoz po narodnosti, vkomponiral v francoski jezik. Čeprav gre za francosko besedilo, bi, ko bi bilo prevedeno v angleški jezik, že samodejno vključevalo angleške izraze.

Koliko pa se je režiser zgledoval po filmu Vročica sobotne noči? Avtor je namreč scenarij napisal kot nadaljevanje kultnega filma s Travolto v glavni vlogi. "Igralcem sem rekel, naj si film ogledajo, sam pa sem se želel od njega nekoliko distancirati. Čisto po naključju sem si ga ogledal pred tremi leti, še preden sem vedel, da bom delal to predstavo, tako da sem imel samo bežne spomine na gibljive slike. Ker gre za filmski scenarij, gre tudi za filmski jezik na odru, zato smo si prej ogledali tudi preostale filme, od korejskih do filmov bratov Cohen in Tarantina. Veliko smo se poigravali s tem, kako filmski jezik deluje na odru."

"Filmski dialogi so krajši od gledaliških" Uprizoritev filmskega scenarija in dramskega besedila, pisanega prav za gledališče, se po mnenju režiserja močno razlikuje: "Gledališko besedilo ima v nasprotju s filmskim vse potrebne informacije že zapisane v samem besedilu, saj se gledališki prizori od filmskih razlikujejo že v sami osnovi. V filmu je neki prizor umeščen v dejansko okolje, za katerega je napisan, gre za sliko, v gledališču pa tega velikokrat ni, zato je treba vse točno določiti in zapisati. Filmski dialogi so tudi mnogo krajši od gledaliških. Če filmske dialoge uporabimo v gledališki igri, lahko zelo hitro pride do zmešnjav, zato imamo v našem primeru igralko Nedo R. Bric, ki je vezni člen predstave, pripovedovalec, saj občinstvu podaja didaskalije, torej pove, kaj se bo v prizoru zgodilo."

"Gre za paradoks – bližje mi je ameriška kinematografija" Na vprašanje, ali mu je kot Evropejcu bližje to besedilo, ki ga uprizarjajo, saj je dogajanje postavljeno v London, kot pa Vročica sobotne noči, ki se dogaja v ZDA, je Buljan odgovoril, da gre dejansko za paradoks, saj je njemu osebno bližje ameriški način. Videl je namreč veliko več filmov ameriške produkcije kot evropske. "Pop kultura je sicer anglosaksonska, a mnogo bolj ameriška kot angleška. Britanska kultura je namreč nekako hermetično omejena, podobno kot francoska in nemška. Tudi New York mi je kot mesto ljubše od Londona. Čeprav morate vedeti, da je bil scenarij napisan za London iz leta 1985, današnji London pa je pravo nasprotje tistemu iz osemdesetih let. Koltès je svoj scenarij sicer postavil v neki nadrealen, neresničen London. Podobno kot so, na primer, mesta v kung fu filmih realna, a iz čisto druge dimenzije. Mesta v mitologiji pop kulture so morda nekoliko preveč idealizirana. Koltèsu, na primer, Pariz v primerjavi z Londonom deluje provincialno. Tudi temnopolto prebivalstvo londonskega predmestja izhaja z Jamajke, ne iz afriških držav, kot je to značilno za Pariz. Ta multikulturnost, ki prežema London, je tista, ki je zanj prava, pristna. London je za Koltèsa 'središče sveta'."

Besedilo je po Buljanovem mnenju izredno aktualno tudi danes, saj se navezuje na nemire, ki so še kako prisotni v današnji družbi. V samo besedilo niso dodajali ničesar novega, "na silo", kot se je sam izrazil, morda so samo nekoliko poudarili socialni kontekst, ki močno izpostavi vprašanje ras. "Pri Koltèsu je rasno vprašanje ambivalentno, politično na eni in izrazito seksualno na drugi strani. V vseh svoji delih se sam opredeljuje za temnopoltega. Obseden je z 'drugimi'. Nikoli se ni opredelil za Francoza. Sonarodnjaki so v njegovih delih vedno opisani kot šovinisti in jih je zaničeval. Vedno je zagovarjal preostale rase: Arabce, temnopolte … Zanj je ves svet enotna družba, brez rasnih ločevanj, zato je ta problem še toliko bolj izpostavljal v svojih delih. V besedilu, ki ga uprizarjamo v SMG, je rasno vprašanje simbolično prikazano z zmago temnopoltega plesalca Babilona."

"Barvita" paleta nastopajočih Igralcem "Mladinca" na odru delajo družbo še baletnika (Joseph Bunn, Lukas Zuschlag), japonska plesalca (Yuki Seki, Kenta Yamamoto) ter pevca Jose in Denis Porčič. Gre za pisano (ne)igralsko ekipo. Kako to? "Ljubim energijo nastopajočih na odru, ki pa niso samo igralci. Plesalci in pevci vedno prinesejo nekaj novega, neko svežino. Joseph in Lucas tu tudi igrata, ne samo plešeta, in zanju je to nekaj popolnoma novega. Kar naenkrat se izražata v drugem mediju, ki jima je neznanka. Nasprotno tudi igralcem pomeni nekaj novega plesati na odru, in to s profesionalci. Gre za neko vrsto osvoboditve vseh nastopajočih," navdušeno sklene Buljan.