Torek, 24. 7. 2012, 11.10
8 let, 8 mesecev
Nered v Galeriji Škuc
Tonska vaja, priprava na nekoliko poznejši koncert Jane Sen & Roka Merharja z Le lepimi pesmimi, ki krmarijo med etnom, popom in šansoni, kot so o glasbenem večeru zapisali v napovedniku festivala, je bila prijeten pozdrav vseh privržencev vizualne umetnosti, ki so se včeraj odpravili proti Galeriji Škuc na odprtje razstave Nered avtorjev Mita Gegiča in Urške Djukić, predstavnikov Slovenije na Svetovni razstavi mladih umetnikov v Nottinghamu.
V galerijskih prostorih je pogled na levo lahko uzrl marsikateri zanimiv oblačilni kos, naravnost na dvorišču prav tako, a ti so bili narejeni "doma", saj so bili rezultat popoldanske Škuceve delavnice sitotiska. In, mimogrede, na razprostrte majice se je odtisnilo marsikaj.
Pot po galeriji, polni dogajanja, pred katero je po omenjenem kantavtorskem koncertu potekala še projekcija Kozoletovega dokumentarnega filma Dolge počitnice, je tako pripeljala do del avtorjev, ki se bosta med 7. in 15. septembrom predstavljala na mednarodnem srečanju umetnikov iz držav, ki delujejo v okviru zveze Bienala mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlje. O neredu, temi, ki sta jo za razstavo izbrala kuratorja Marco Trulli in Claudio Zecchi, bo skozi svoja dela razmišljalo več kot 100 umetnikov in umetnic iz 30 držav. Sodelovali bodo tudi predstavniki iz držav Severne Afrike in Bližnjega vzhoda, med njimi iz Egipta, Maroka, Libanona, Palestine, Jordanije, Izraela, Alžirije, Tunizije, Mavretanije in Sirije.
Koncept nereda oziroma motnje, izbrane teme za svetovno razstavo ustvarjalnih talentov, je v tem kontekstu mišljen kot pozitivna sila in konstruktivna situacija. Nered predstavlja polje prehoda in možnost preoblikovanja, lahko je točka spremembe, ki vodi v gradnjo drugačnih družbeno-kulturnih kontekstov in nadnacionalnih ter interdisciplinarnih platform, drugačnih oblik bivanja in delovanja.
S hladnostjo in preudarnostjo narejena dela brez moraliziranja prikazujejo pogosto doživeto. Odpirajo namreč vprašanje gledanega, a dejansko videnega, doživetega in zanikanega ter podobno.
Avtorica, ki navdih pogosto črpa tako iz lokalnega okolja kot tudi iz resničnosti drugih kultur ter globalizacijskih vidikov, se v tem delu sprašuje o razmerju med človeškim breznom in družbenim. Posameznika nasproti ekonomsko, politično in etnično izključujočim in avtoritativnim družbenim kontekstom emancipira. Prišepetava mu znano, a ne dovolj ponotranjeno resnico, in sicer da je ključ do drugačne družbenosti v njem.