Ne vem Mateja Andraža Vogrinčiča

V 11. nadstropju mariborskega hotela Slavija bodo v petek, 5. julija, odprli razstavo Mateja Andraža Vogrinčiča pod naslovom Ne vem. Naslov je nastal kot spontan odziv na iskanje poimenovanja postavitve ter ponazarja eno od avtorjevih potez, ki jih označujejo nedorečenost in nedefiniranost njegovega dela. Multipliciranje in metamorfoza vsakdanjih objektov pa sta še dve potezi Vogrinčičevega ustvarjanja.

Avtor prostorskih intervencij v urbane in naravne krajine že skoraj dve desetletji v svojih monumentalnih postavitvah, ki jih gradi iz vsakdanjih predmetov (kanglic, lopat, kozarcev), gledalce nagovarja po vsem svetu, od Evrope, Avstralije, Azije do ZDA. Te nastajajo v dialogu s konteksti lokalnega okolja, izbrane lokacije pa spreminjajo v likovne in imaginativne kraje, so med drugim še ob razstavi zapisali organizatorji razstave UGM.

Ne vem je inventura ustvarjanja Mateja Andraža Vogrinčiča, v njej pa se bo preizkusil v zanj neobičajnem položaju, saj bo namesto zunanjega prostora napolnil galerijskega, in to z delci, ostanki svojih preteklih posegov.

Pregled bo začel z delom Kovček s srajco iz leta 1997, ki ga je istega leta kurator Peter Weibel uvrstil na U3. "Za avtorja je to višek nekega obdobja, ko je prek eksperimentiranja z lastnim stilom in odkrito navdušenostjo nad zgodovinsko avantgardo, predvsem dada-domislicami, 'krojil' oblačila tako sebi kot bananam in navsezadnje hiši v Benetkah na Beneškem bienalu (Casa vestita, 1999)," so še zapisali v mariborski galeriji.

Po zgodnjih eksperimentih so med letoma 2000 in 2005 nastala njegova najbolj kultna in megalomanska dela. Med njimi 15 tisoč avtomobilčkov za slepo fasado v mestu Adelaide (Car park – Members Only, 2000); 1800 kanglic v puščavi sredi Avstralije (Moon Plain, 2002); 10.000 pisanih žog za zapuščeno gradbeno jamo v Perthu (Beach Balls, 2003) in 1000 dežnikov za atrij stare pošte v Melbournu (When on a Winter's Night a Traveller, 2005).

Na razstavi bo na ogled 56 čolnov v ruševinah gotske cerkve sv. Luke v Liverpoolu, ki je nastala na povabilo Liverpoolskega bienala (Brez naslova(56 čolnov), 2006), ter novejše delo, nastalo na povabilo 7. in 9. Sibirskega bienala v Krasnoyarsku (Lopate, 2007; Brez naslova (Jajca), 2011).

Ne vem se konča z dvema deloma in situ, ki sta bili na ogled že v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012: rekonstrukcija "babilonskega" stolpa iz kozarcev (Impilabile; v sodelovanju z Ulayem, Sodni stolp, 2012) ter intervencija Bazen (po Hockneyju), ki je na sosednji strehi Slavije nastala konec lanskega leta v okviru razstave 100 let slovenske umetnosti.