Monografija o 40 letih gledaliških iskanj v Gleju

Dve leti po jubileju je te dni izšla monografija z naslovom Glej, 40. let, v kateri so številni avtorji, pod uredniškim vodstvom Ane Perne, skupaj sestavili zgodbo gledališča, ki ga še danes v prvi vrsti določa gledališko iskanje.

Z izidom monografije so v Gleju sklenili sklop praznovanj ob 40. letnici gledališča, ki je med drugim vključeval tudi razstavo v Slovenskem gledališkem muzeju. Kot so zapisali v Gleju, delo, namenjeno tako strokovni kot laični javnosti, predstavlja "izjemen prispevek k zapisani zgodovini znotraj slovenskega gledališkega prostora".

Ustanovljeno kot Eksperimentalno gledališče Glej V monografiji so štiri desetletja delovanja Gledališča Glej, ustanovljenega kot Eksperimentalno gledališče Glej, predstavljena skozi štiri avtorske pisave.

Raziskovanju začetkov gledališča v 70. letih minulega stoletja se je posvetil Primož Jesenko. Eksperimentalno gledališče Glej je leta 1970 s profesionalnim zamahom popeljalo naprej drugi val gledališkega eksperimenta, ki ga je začrtalo že Gledališče Pupilije Ferkeverk.

Prva predstava, ki so jo uprizorili v Gleju, je bila Kaspar avstrijskega dramatika Petra Handkeja v režiji Iztoka Toryja. Srž ideje delovanja gledališča v 70. letih so bili fleksibilnost, hitrost realizacije idej ter težnja po večji teatraličnosti in avtonomiji, je zapisal Jesenko. Glavni pobudniki ustanovitve gledališča so bili Lado Kralj, Zvone Šedlbauer in Dušan Jovanović.

Skozi 80. leta delovanja Gleja bralca popelje Andreja Kopač. Kot je zapisala, to obdobje delovanja gledališča "v grobem zaznamuje relativno veliko število individualnih gledaliških praks in novo obdobje 'igrane dramatike', v katerem se uprizarjajo tako dramska dela širšega evropskega prostora kot dela domačih avtorjev". Med slovenskimi avtorji izstopata predvsem Vinko Möderndorfer in Matjaž Zupančič. Sredi 80. let je gledališče, po začetkih v Viteški dvorani Križank in vmesnem obdobju delovanja na Poljanski cesti 22, svoje zatočišče našlo na Gregorčičevi 3, kjer deluje še danes.

Začetek 90. let - k ustvarjanju povabili tedaj popolnoma neznane gledališke ustvarjalce Delovanje gledališča v 90. letih pa je popisala Marina Gumzi. Med ključnimi novostmi, ki so zaznamovale začetek 90. let je omenila drzno potezo, da so v gledališču k ustvarjanju povabili tedaj popolnoma neznane gledališke ustvarjalce, kot so bili Iztok Kovač, Matjaž Pograjc in Tomaž Štrucl. Gledališče se je v tem obdobju začelo odpirati tudi za tuja sodelovanja in gostovanja, ne več zgolj z ustvarjalci iz nekdanje Jugoslavije. Ta težnja k odpiranju v tujino je repertoar gledališča zaznamovala z vse bolj neverbalnimi, fizično izpovednimi predstavami ter konceptualnimi in plesnimi projekti, je navedla Gumzijeva.

Kako se je Glej razvijal v začetku novega tisočletja, pa je v delu predstavila Zala Dobovšek. "Tudi zadnje desetletje delovanja Gledališča Glej je na uprizoritveni ravni minilo v znamenju kritičnega zrcaljenja aktualnih družbenih silnic ter umetniških tendenc. Vsekakor pa se je Gledališče Glej do danes uveljavilo kot pomemben kulturno-operativni člen, ki poleg lastne gledališke produkcije krepi tudi nudenje (odrskega) prostora v kontekstu koprodukcij in je ob trenutni hiperprodukciji razvil dobro logistiko, smisel za sodelovanje in funkcionalno programsko organizacijo," je zapisala Dobovškova.