Mesnica: Srečni konci so za povprečne ljudi

Da je meso postalo središčna točka, nekakšen kavelj, na katerega obešamo naše identitete, ni presenetljivo. Častimo lepo izoblikovano človeško meso in na dolgo in široko razpredamo o tem, ali je sprejemljivo, da ga hranimo z mesom drugih. Mesnica na središče Glejevega odra tako postavi mesarske kavlje, na katere se obešajo metafore, ideologije in igralci. Besedilo, ki sta ga poleg režiserke "zakrivila" še Andreja Kopač in Miha Blažič – N'Toko, v Mesnici raziskuje sodobne stereotipe, predalčka identitete glede na njihov odnos do mesa kot hrane (od najstniških vegetarijancev do urbano-ruralnih mesojedcev), mesa kot telesa in mesa kot prispodobe mesenosti in osnov živalskih nagonov pri človeku, ki jo rešijo skozi kombinatoriko alfa, beta in gama samcev in samic.

Glasbeno-gibalna Operacija za razkosavanje vsakdanjih vprašanj, kot so podnaslovili predstavo, se tako kljub plesnim vložkom ne oddaljuje od bistva in ne beži od povsem analitskih delov, ki jih kot izpraševalec povezuje N'Toko, pojasnjujeta pa odlična Uroš Potočnik in Andreja Kopač. Poigravanje z naslovi iz aktualnih medijev doseže vrhunec v vzkliku režiserke: "Če mi še kdo reče, da sem presuha, ga bom na gobec!".

Prisotnost raperja N'Toka ni zanemarljiva, saj se na trenutke zdi, da gledamo dodatno razdelavo nekaterih tem, ki se jih sicer loteva v svojih skladbah, hkrati pa v predstavi prispeva še glasbo in sklepni song, v katerem odmeva "Srečni konci so za povprečne ljudi". Mesnica v svojem ritmu ne popušča in v strnjenem slogu uspe povedati bistvo, predvsem pa odpreti veliko več, kot bi sprva lahko pričakovali od samega naslova.

Glasbeno-gledališka kombinacija se je v Mesnici izkazala za ravno pravšnjo, debate, ki v javnem diskurzu praviloma ne presežejo brezumnega naštevanja predsodkov, pa je uspešno prevedla v gledališki jezik.