N'Toko: Ves čas smo mislili, da delamo elektronski album

Ploščo Pump down!!! ste posneli po štiriletnem premoru. Kaj se je dogajalo s skupino Moveknowledgement v teh štirih letih? Pravzaprav zelo veliko. Potem ko smo izdali Listen to Nebukadnezar, smo bili precej zasedeni s koncerti, vendar nekako nismo bili čisto zadovoljni z albumom. Nismo bili pripravljeni narediti koraka naprej, dokler nismo naredili albuma tako, kot smo si želeli. To nezadovoljstvo nas je zaviralo, kot psihološka prepreka, ki smo jo premagali šele tako, da smo ploščo še enkrat posneli, sami zmiksali in potem pred enim letom izdali v novi različici. Prav je, da smo to naredili, ker smo se naučili vsega delovnega procesa, česar prej nismo znali. Ker smo perfekcionisti in ker je takšno glasbo težko snemati in producirati, saj moraš imeti jasno vizijo, ni bilo lahko. Je bil premik k bolj kitarskim zvokom na novi plati zavesten? Ne, ves čas smo mislili, da delamo elektronski album. Pri prejšnji je na nas bolj vplival dub, zadnje čase pa smo poslušali več elektronike in ves čas se nam je zdelo, da delamo zelo dance komade, hkrati pa smo se vedno bolj zanašali na kitarske rife in šele ko smo poslušali končan izdelek, smo dobili nenavaden občutek, da smo v resnici posneli čisto rockersko ploščo. Na kateri pa je kar nekaj morebitnih uspešnic ... Razlika je v tem, da smo več delali na računalnikih. Prej so komadi nastajali tako, da smo se dobili in nekaj preigravali, iz česar je potem nastala skladba, kar je velikokrat precej kaotično, saj vsak hoče dodati čim več svojega. Ko pa ga narediš tako, da ga najprej programiraš in to prineseš na vajo, vsi pa se tej ideji podredimo, je drugače. Komadi so bolj kompaktni, urejeni, saj smo se jih lotili z druge strani.

Kako so na skupino vplivali tvoji solo albumi, tvoje delovanje na Japonskem? Ne bi rekel, da je bil vpliv pretiran. Pri solo albumih sem popolnoma izoliran od benda in velikokrat je tako, da pri svojih stvareh hočem delati tistega, kar počne bend. Z bendom živim eno stran, s solo projekti pa svojo. Definitivno se v bendu podredim idejam drugih.

Se razlikuje tudi ustvarjalni proces? Zdi se namreč, da pri besedilih za Moveknowledgement manj analiziraš ... Težko je reči, kaj sploh govorim pri Moveknowledgement. Govorim tisto, kar glasba izvabi iz mene. Velikokrat komade improviziram na vaji in to traja dolgo, še ko je skladba že narejena, včasih nimam besedila, ampak ga zaigram po občutku. Pri kakšnih novih komadih včasih še na koncertu nimam narejenega besedila in ga zakoličim šele tik pred snemanjem, ker se mi zdi, da morajo besedila ohraniti spontanost. To je zelo drugače od mojega solo dela, kjer ni te spontanosti pri besedilih, so bolj premišljena, predstavljena na točno določen način. Pri bendu pa hočem, da stvar diha. Pri zadnjem albumu sem zelo zadovoljen z besedili, kar uspelo mi je, mogoče sem bil celo malo preveč len, pa se je iz tega zgodilo nekaj dobrega.

Kako je bilo preživeti jedrsko katastrofo na Japonskem? Verjetno je to kar pogosto vprašanje zdaj, ko si se po petih mesecih vrnil domov ... Ljudje me tega niti ne sprašujejo pogosto, ker se mi zdi, da se večini zdi nekakšen tabu. Ljudem se zdi, da o tem vedo nekaj, česar jaz ne vem, ker sem bil tam. Ta jedrska stvar pomeni podzavestno paranojo, ki jo imamo vsi sodobni ljudje in izvira predvsem iz tega, da o tem ne vemo veliko. Gre za skrito nevarnost, za katero ne vemo, kako je videti, kako vpliva na nas, kaj ti sploh lahko naredi, samo slišimo besedo radiacija in vidimo mutante, smrt in ne vem kaj še vse. Ko sem bil tam, sem o tem moral veliko prebrati, da sem se izobrazil, s čim se sploh soočam. Če si bral strokovne članke ali pa članke v popularnih medijih, si dobil popolnoma drugo sliko. Kar se mi je zgodilo v tem času, je to, da sem razvil popolno nezaupanje do medijev, ker sem videl, kako zlahka se izkrivlja resnica. Ljudje so mi pisali iz Slovenije s pretiranimi vizijami, kaj se dogaja, mi pa smo poskušali normalno živeti naprej.

Vendar si bil tako blizu, da si čutil potres. Vsi smo čutili, saj ne rečem, da ni bilo izredno stanje, sploh prvi teden, ko je stalno treslo, je bilo strašljivo in ta veliki potres je bil definitivno strašen. Ampak potem se je življenje nekako počasi sestavilo in to je bila glavna stvar, ki smo si jo želeli. Živeti normalno naprej. Ne moreš se skrivati v stanovanju in biti paranoičen. Hkrati pa se mi zdi, da si mediji niso želeli, da bi se življenje vrnilo v stare tire, ker potem o tem ne bi mogli več pisati. Kar so mi pošiljali od doma, te paranoične vizije o tem, kaj se nam dogaja, tega tukaj ni bilo.

Je bilo čudno koncertirati na Japonskem po takšni katastrofi? Prve stvari v Tokiu so odpadle že zato, ker so bile težave z elektriko. Drugod na Japonskem, na jugu na primer, pa je bilo kot v drugi državi. V Osaki sem imel še isti teden koncert in tam je bilo tako, kot da se ni nič zgodilo. V Tokiu je bilo sprva bolj tiho, ampak scena se je hitro pobrala, saj ne morejo kar zapreti klubov in nehati hoditi ven. Treba je bilo iti naprej. Pri nas bi bilo v takšnih razmerah seveda stokrat hujše, ker mi nismo navajeni na katastrofe, Japonci pa so se odzvali zelo mirno in kontrolirano. Ko sem se med potresom znašel med ljudmi, ki so mirno čakali, kdaj bo konec, me je kar nekako potolažilo, okej, nihče ne paničari, ni panike.

Si na Japonskem nabral dovolj materiala za nov album? Mogoče je še prezgodaj za pisanje novih besedil, ker bi jih delal po receptu, tako kot sem jih delal zdaj. Delam muziko, ne pišem člankov, zato moram počakati, da se vse skupaj spravi ven v novi obliki.

Za tabo je kar uspešno leto, tako glede solo albuma kot odzivov na Moveknowledgement. Si presenečen? Kaj pa vem. Malo je presenetljivo, ko so tako pompozno hudi odzivi, tega seveda ne pričakuješ. Ko pa primerjam, kako stvari delamo zdaj z bendom in kako smo jih prej, si moram priznati, da zdaj delamo bolje kot prej. Prej sem mislil, da delam dobro, da z bendom delamo dobro, čudil sem se, zakaj ni bilo rezultatov. Zdaj vidim, da nekatere stvari niso bile narejene dobro, tega se moraš naučiti z izkušnjami. Uspeh se mi tako zdi posledica napredka. Če ne bi dobili toliko pozornosti, kot smo jo, bi bilo pa tudi malo nenavadno. Že zato, ker se mi zdi, da smo napredovali.

Kje vas bomo lahko videli igrati? Predvsem si želimo odigrati veliko koncertov v Sloveniji, spet bi šli radi malo v Srbijo, morda tudi kam v Evropi. Sam grem oktobra in novembra na turnejo po Evropi z japonskim bendom iz iste založbe, pri kateri sem na Japonskem izdal album.