Torek, 8. 1. 2013, 8.04
9 let
Meščani so se vrnili v Veliko kavarno

Razstava, ki je nastala v sodelovanju Muzeja narodne osvoboditve Maribor in Muzeja novejše zgodovine Celje, osvetljuje razvoj meščanstva na slovenskem Štajerskem, odstira podobe konkretnih življenj, zgodb in usod ter prostore njihovega srečevanja, druženja in sobivanja.
Kaj je bilo meščanstvo in kdo so bili meščani mest in krajev na slovenskem Štajerskem med svetovnima vojnama? "Nekoč je bilo meščanstvo razred vplivnih izobraženih ljudi v kulturi, politiki, gospodarstvu, ljudje, ki so pustili pečat v naši zgodovini in zanje ni bilo nujno, da so živeli v mestu, lahko tudi v vasi. Danes je meščanstvo bolj geografski pojem, to so tisti, ki živijo v mestu," o meščanstvu kot določenem načinu življenja direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor dr. Aleksandra Berberih Slana.
Z razpadom Habsburške monarhije leta 1918 se je slovensko meščanstvo na Spodnjem Štajerskem otreslo nemškega pritiska, prevzelo vodilno politično vlogo ter kot "srce in možgani naše kulture, ker mislijo in čutijo za tiste, ki se jim godi krivica", kot ga je leta 1920 označil celjski časopis Nova doba, usmerjalo razvoj in določalo utrip takratne slovenske družbe. Že čez dobri dve desetletji je obdobje njegovega razcveta nasilno prekinila nacistična okupacija, dokončni udarec pa mu je zadala nova politična stvarnost po letu 1945.
V hiški stojijo na polici ročno izdelani albumi, ki dajo občutek nostalgičnosti z osnovnimi informacijami oseb, na stenah so njihovi citati, od političnih in življenjskih, v izložbah pa njihovi dragoceni kosi; od sukanca Josipa Hutterja, žepne lekarne Antona Porekarja, srebrne tobačnice odvetnika in politika dr. Franca Rosine, krstne obleke za dojenčka zobozdravnika Borisa Kristana, cenika za moko družine Scherbaum do slavnega pisalnega stroja popotnice Alme M. Karlin, ki s citatom v svoji hiški daje misliti tudi v zdajšnjem času, polnem neresnic in krivic: "Molčati, ko se dogaja krivica, ni dovolj. Treba je jasno izpričati svoje nasprotovanje."
A citat Ožbolta Ilavnika, sodnika iz Lenarta, ki je bil zelo razočaran nad ljubeznijo, tudi marsikaj pove o družbi tistega časa. Dejal je: "Če so bom kdaj poročil, bo to izključno tako, da ne bom imel nobenih materialnih skrbi." "V tistem času si namreč moral imeti dovolj materialnih sredstev, da si se lahko poročil. Ožbolt se je poročil z Nemko, ki ga je odkupila od prve zaročenke, in jasno je bilo, da se je z njo poročil zaradi finančne preskrbe," osebno zgodbo dopolni Berberih Slana.
Način življenja na trgu, promenadah, kavarnah je prikazan na stenah kavarne z raznimi citati, ki najbolje prikazujejo življenje meščanstva pripovednikov tedanjega časa. Promenade so v tistih časih nudile eno izmed stičišč srečanj. "Biti viden in videti," povzame dr. Aleksandra Berberih Slana.
Razstava odstira podobe konkretnih življenj, zgodb in usod, odpira prostore njihovega srečevanja, druženja in sobivanja ter tako ozavešča obiskovalce o pomembnem delu naše zgodovine, o ljudeh in njihovi pomembnosti za tisti in posledično tudi današnji čas.