Meščani so se vrnili v Veliko kavarno

Razstava, ki je nastala v sodelovanju Muzeja narodne osvoboditve Maribor in Muzeja novejše zgodovine Celje, osvetljuje razvoj meščanstva na slovenskem Štajerskem, odstira podobe konkretnih življenj, zgodb in usod ter prostore njihovega srečevanja, druženja in sobivanja.

Kaj je bilo meščanstvo in kdo so bili meščani mest in krajev na slovenskem Štajerskem med svetovnima vojnama? "Nekoč je bilo meščanstvo razred vplivnih izobraženih ljudi v kulturi, politiki, gospodarstvu, ljudje, ki so pustili pečat v naši zgodovini in zanje ni bilo nujno, da so živeli v mestu, lahko tudi v vasi. Danes je meščanstvo bolj geografski pojem, to so tisti, ki živijo v mestu," o meščanstvu kot določenem načinu življenja direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor dr. Aleksandra Berberih Slana.

Z razpadom Habsburške monarhije leta 1918 se je slovensko meščanstvo na Spodnjem Štajerskem otreslo nemškega pritiska, prevzelo vodilno politično vlogo ter kot "srce in možgani naše kulture, ker mislijo in čutijo za tiste, ki se jim godi krivica", kot ga je leta 1920 označil celjski časopis Nova doba, usmerjalo razvoj in določalo utrip takratne slovenske družbe. Že čez dobri dve desetletji je obdobje njegovega razcveta nasilno prekinila nacistična okupacija, dokončni udarec pa mu je zadala nova politična stvarnost po letu 1945.

Intimnost s postavitvijo hišk Oblikovalec Uroš Lehner si je s postavitvijo majhnih hišk z dimnikom in z izložbo v njej razstavo zamislil zelo intimno, kot da nas meščani povabijo k sebi na obisk in z nami delijo svojo usodo. Vse dobro in slabo.

V hiški stojijo na polici ročno izdelani albumi, ki dajo občutek nostalgičnosti z osnovnimi informacijami oseb, na stenah so njihovi citati, od političnih in življenjskih, v izložbah pa njihovi dragoceni kosi; od sukanca Josipa Hutterja, žepne lekarne Antona Porekarja, srebrne tobačnice odvetnika in politika dr. Franca Rosine, krstne obleke za dojenčka zobozdravnika Borisa Kristana, cenika za moko družine Scherbaum do slavnega pisalnega stroja popotnice Alme M. Karlin, ki s citatom v svoji hiški daje misliti tudi v zdajšnjem času, polnem neresnic in krivic: "Molčati, ko se dogaja krivica, ni dovolj. Treba je jasno izpričati svoje nasprotovanje."

A citat Ožbolta Ilavnika, sodnika iz Lenarta, ki je bil zelo razočaran nad ljubeznijo, tudi marsikaj pove o družbi tistega časa. Dejal je: "Če so bom kdaj poročil, bo to izključno tako, da ne bom imel nobenih materialnih skrbi." "V tistem času si namreč moral imeti dovolj materialnih sredstev, da si se lahko poročil. Ožbolt se je poročil z Nemko, ki ga je odkupila od prve zaročenke, in jasno je bilo, da se je z njo poročil zaradi finančne preskrbe," osebno zgodbo dopolni Berberih Slana.

24 meščanskih zgodb Za razstavo so izbrali 24 meščanov, ki so gojili meščanski način življenja in za katere so imeli vsaj nekaj gradiva. Na žalost je predvsem za Maribor značilno zatiranje meščanstva, zato zelo veliko zapuščine izgine neznano kam. "Žalostno je, da za Hutterjem ostaneta le sukanec iz njegove tovarne in zgradba," žalostni konec povzame dr. Aleksandra Berberih Slana. O znamenitem lastniku mariborske tekstilne tovarne Josipu Hutterju je mogoče prebrati zanimivo družinsko anekdoto. Ko je šlo družini čedalje bolje in so postali premožnejši, je žena Elizabeta razmišljala o nakupu krznenih oblačil. Toda Hutter ji je to odsvetoval z argumentom: "Beti, nikar nerca! Zdaj imamo prijatelje, če boš imela nerc, pa prijatelje lahko izgubimo!"

Spremenjena vloga žensk Skozi čas pa se je najbolj spremenila vloga ženske. "Idealna slika družine je bil moški, ki skrbi za materialno preskrbo družine, ženska, ki skrbi za dom in otroke, ter lepo vzgojeni otroci, ki so bili v veselje staršem. No, danes še veliko tega drži, a ženske smo si dodatno še nakopale vlogo zaposlenih žensk, vlogo direktorice, novinarke," v posmehu nadaljuje dr. Aleksandra Berberih Slana. Ženske so imele osnovno izobrazbo in so bile ponos svojim možem, če pa so želele dodatno izobraževanje, so bile izobčene. In tako pri razstavljenemu ne moremo mimo pomembnih ženskih predstavnic, obe sta bili Celjanki: nemška pisateljica slovenskega rodu in svetovna popotnica Alma M. Karlin ter slikarka Vera Pristovšek. Obe sta bili deležni klasične meščanske vzgoje, a njuno življenje se je zelo razlikovalo od takratnega meščanstva. Majhna upornica Vera se spominja: "Risala sem že kot predšolski otrok. Ko sem doraščala, je bila mama huda: 'To ni za ženske, pojdi raje kuhat.' Pa veste, kar je prepovedanega, človeka napravi še bolj trmastega."

Način življenja na trgu, promenadah, kavarnah je prikazan na stenah kavarne z raznimi citati, ki najbolje prikazujejo življenje meščanstva pripovednikov tedanjega časa. Promenade so v tistih časih nudile eno izmed stičišč srečanj. "Biti viden in videti," povzame dr. Aleksandra Berberih Slana.

"Med promenado so se vnemala srca mladih ljudi." "Posebnost Celja je bila njegova promenada. Sprehajalci so se namreč pomikali od železniške postaje po Krekovem trgu, Aleksandrovi in Prešernovi ulici do magistrata, le redkoma do Narodnega doma, in nato nazaj poti postaji. Promenada je trajala nekako od sedmih zvečer do četrt čez devet, in to poleti, ko so bile šolske počitnice in je v Celje prišlo kar precej letoviščarjev. /…/ Med promenado so se vnemala srca mladih ljudi, bilo je mnogo razigranega klepeta, pogledovanja, zmenkov, med odraslimi pa bržčas tudi političnih debat. Toda po deveti uri se je vnema sprehajalcev osula in ulice so se izpraznile," povzema mestni utrip nekdanjega Celja Bruno Hartman, znameniti celjski literarni in gledališki zgodovinar.

Razstava odstira podobe konkretnih življenj, zgodb in usod, odpira prostore njihovega srečevanja, druženja in sobivanja ter tako ozavešča obiskovalce o pomembnem delu naše zgodovine, o ljudeh in njihovi pomembnosti za tisti in posledično tudi današnji čas.