Medeja: ko maščevanje zamegli razum in sočutje

In z Medejo, Evripidovo tragedijo o silni antijunakinji, ki se je v presunljivi odrski formi rodila iz sodelovanja med HNK Zagreb, Dubrovniškimi poletnimi igrami 2012, Pandur.Theaters in Festivalom Ljubljana, je režiser ponovno dokazal, zakaj je njegova vizija gledališča tako šokantna, neponovljiva in sveža.

Tritisočletna trpka zgodba o Medeji, ki se soprogu, znamenitemu Jazonu, iskalcu in najditelju legendarnega zlatega runa, zaradi njegove nezvestobe maščuje na kar se da krut način – hladnokrvno namreč umori njuna lastna otroka in Jazonovo novo izbranko –, je na odru Poletnega gledališča Križank zaživela v vizualno fascinantnem spektaklu, podkrepljenem z močno in suvereno igro nastopajočih. Scensko domiselno postavitev – prevladujoč pano s čutnimi računalniškimi projekcijami, ki se pne od enega konca odra do drugega, je še posebej dobrodošla umetniška inštalacija, ki navduši – učinkovito okupira štirinajstčlanski ansambel zagrebškega narodnega gledališča s prvakinjo Almo Prica na čelu.

Prica je naslovno junakinjo, prevarano žensko, vpeto v nemoralni svet "šovinističnih svinj", izrisala prefinjeno, s tankočutnimi zamahi igralskega čopiča. Mojstrica karakternih vlog je z nevsiljivo lahkotnostjo zabrisala meje med ljubečo materjo na eni in srdito norico na drugi strani ter, paradoksalno, ustvarila lik detomorilke, s katero sočustvujemo.

Kljub polno oblikovani odrski figuri, ki jo je brezkompromisno ustvarila Prica, se ne morem otresti občutka, da videno ni potešilo moje lakote po ženskem liku, ki bi s svojo prisotnostjo pravzaprav moralo dominirati predstavi. V komadu, ki se je včeraj zvečer odvil pred mojimi očmi, sem namreč namesto Medeje Alme Prica, ki je, ponavljam še enkrat, skreirala nepozabno in večplastno vlogo širokega igralskega diapazona, videl skrhano matrono bujnih oblin, ki jo je pokopal čas, srd zaradi nečistovanja partnerja in skrb za najbližje.

Z vlogama Medejinih sinov, Fera in Mermerja, sta se prepričljivo in z neprekosljivo energijo spoprijela mlada Ivan Glowatzky in Romano Nikolić, mogočen v svoji pojavi in glasovni interpretaciji besedila pa je bil Bojan Navojec kot mačoiden Jazon, ki ga čustveno pokonča nerazumno in nerazsodno dejanje nekdanje soproge.

Dih jemajoč trenutek predstave pa je pripadel Liviu Badurini. Je bil namen njegovega lika Čuvarja zlatega runa, "konjskega polboga" in "shizofrenega slikarja" (vse troje v enem ali le posamezno) zmesti gledalca ali pa ima vse skupaj kakšen globlji pomen? Morda je bila njegova vloga delati nič. Le kdo bi vedel … Zagotovo pa je Badurina z izjemnim obvladovanjem telesa – še posebej v performansu (drugače tega ne znam poimenovati), ko je na platnu, ki so ga držali štirje postavni mladci, z lastno bitjo skoraj v transu norosti mazaril in packal ter ustvarjal nekaj, kar bi/bo pustilo pečat – in neprekosljivo obrazno mimiko ustvaril detajliran kvazilik povezovalca dogajanja na odru.

Dejstvu, da je Pandurjeva Medeja premišljeno dovršen umetniški "tour de force", ne morem oporekati. Je estetsko privlačna, miselno kompleksna, tudi intimna in globoka. Odlikuje jo eterično srhljiva glasbena podlaga slovenskega glasbenega dua Silence. Ima vse prvine slastnega gledališkega posladka, a kljub vsem presežkom mi je po zaužitju ostal rahlo grenak priokus. Morda kot gledalec postajam prezahteven. Ne vem … A to je le moje mišljenje. Silovito ploskanje ob koncu predstave je dokaz, da je slovensko občinstvo lačno Pandurjeve gledališke magije. Sam sem lačen njegove genialnosti. Maesto, še … !