Maja išče novo pot

Maja, kako to, da ste se prehladili na kolesu v tem letnem času?

Da, to je pa tukaj tako. Odkar sem v Rotterdamu, sem bolj ali manj, če je le mogoče, na kolesu. Od doma do šole imam približno 20 minut vožnje in v tem času se glede na vremenske spremembe tukaj zgodi marsikaj. Tako sem zadnjič ravno na polovici poti izkusila, kako je, če se v nekaj trenutkih ulije kot iz škafa, v šolo sem prišla premočena dobesedno do spodnjic in tako premočena preživela ves dan. No, rezultat tega je, da so zdaj ob meni papirnati robčki (smeh).

Kakšno pa je življenje na Nizozemskem? Kako ste se ga privadili?

Prvi večer po mojem prihodu je bil grozen. V Rotterdam sem prišla pozno ponoči, potem pa sva šla ob enih zjutraj z mojim najemodajalcem, ki je Slovenec, najprej pogledat, kje je moja šola, saj sem morala biti že ob 8. uri zjutraj pri pouku. No, šele po nekaj dnevih sem ugotovila, da se vozim po eni in isti poti in da obstajajo tudi krajše, a to je del tega, ko se človek privaja na novo okolje. Zdaj moram priznati, da sem se že privadila na marsikaj, čeprav mesta še ne poznam najbolje, je pa boljše, kot je bilo. Moja prva reakcija je bila: Ljubi Bog, upam, da bom našla šolo in vse, kar potrebujem (smeh).

Torej nam želite povedati, da je to večkrat omenjeno kolo zdaj vaše osnovno prevozno sredstvo?

Da, tako je. Ko ne dežuje in ko ne piha tako, da bi me odpihnilo, sem na kolesu. Če je res katastrofalno vreme, pa grem vseeno raje s podzemno železnico.

Kako pa ste se navadili na življenje v tujini, kjer ste povsem sami?

Priznam, da sem mislila, da bo veliko težje, kot je v resnici. Tudi stresa je manj, kot sem pričakovala. Hitro sem se navadila tako na življenje kot na nove naloge. Nisem sicer najboljši kuhar na svetu, ampak lačna pa nisem.

Torej zdaj vse počnete sami. Kako vam gre?

Da, tako je. Perem, likam, kuham. Ne obstaja več možnost, da bi poklicala mamo ali očeta na pomoč. Večja težava je, ker je vse daleč in kadar potrebujem prevoz. Ampak te stvari me bodo utrdile in se jih nekako veselim, vsake posebej. Sem zelo pozitivna oseba in na stvari gledam pozitivno. Nikoli nisem imela občutka, da bi mi bilo za kaj žal. Povsem jasno mi je, zakaj sem tukaj, in hitro sem se ujela s sošolci, ki so mi veliko pomagali. Nekih posebno hudih in težkih stvari še nisem doživela, ko bom imela prvi alergijski napad, pa me vprašajte, kako sem to rešila (smeh).

Kaj pa vam gre najbolj na živce?

Vreme, vreme, vreme. To vreme tukaj je res edina stvar, ki mi rahlja živce.

Imate kaj domotožja?

Nekaj ga seveda imam. Sicer se slišimo vsak dan prek računalnika, a vseeno to ni to. Doma sedeš v avto, se zapelješ do prijateljev, tukaj tega ni. Pogrešam tudi kotičke, ki so mi bili ljubi. Vendar je Rotterdam zdaj moj novi dom, na katerega se navajam, in vse skupaj jemljem kot zelo pozitivno življenjsko izkušnjo. Ne vem, kje bom čez štiri leta. Morda spet nekje drugje.

Kako pa se razvajate, glede na to, da ste na Nizozemskem sami?

S čokolado, kako pa (smeh).

Maja! Kaj pa na to pravi tehtnica?

No, tega pa sploh nočem vedeti. Nimam je doma in o tem raje ne razmišljam (smeh). Je pa res, da veliko tudi hodim, in to je neke vrste kompenzacija za količino moje čokolade, ki je zdaj pojem res veliko.

Kako pa kaj ljubezen?

Ljubezen? Je in zelo sem srečna. Oba imava svoje cilje in se trudiva zanje, kadar se ne vidiva. Ne vidiva se veliko, veva pa, da je še kako vredno, kadar se.

Torej trdite, da ne velja rek daleč od oči, daleč od srca?

Ah ne, kje pa. Niti približno. Da najdeš nekoga, s katerim si kompatibilen, od katerega se lahko tudi učiš in je tvoja pozitivna točka v življenju, je dandanes prava redkost. Če v nekaj zares verjamem in čutim, da je pravo, bom za to pripravljena marsikaj tvegati in potrpeti.

Kaj pa vam bo študij sploh prinesel? Kaj od njega pričakujete?

Največji plus tega, da sem šla v Rotterdam, je moj glasbeni razvoj. Prav tukaj sem v kratkem času spoznala, koliko se lahko še naučim, koliko se lahko razvijem. Pravzaprav mi to znanje odpira tudi druga obzorja, v katerih spoznavam tudi samo sebe. Veliko lažje se bom izražala v svojem glasbenem jeziku in velik plus tega, kar nas učijo, je to, da bom kot izvajalec lahko vodila niti svojega ustvarjanja. Na ta način imaš več možnosti, da prideš do zvoka, ki si ga želiš, do skladbe v končni podobi.

Kaj pa se pravzaprav učite v šoli?

Vse, kar vam v zvezi z glasbo pade na pamet. Od glasbene zgodovine, teorije, produkcije, tehnike petja, glasbil in vsega, kar bom ali pa že potrebujem v svojem glasbenem izražanju. Iskala sem akademijo, ki ima oddelek pop, da torej vse skupaj ni vezano le na eno zvrst. Prilagajam se programu in srečna sem, da mi vse skupaj zelo ustreza in da je tudi okolje, v katerem sem, zelo pozitivno zame.

Kaj pa večerno življenje študentke v tujini? So tudi pri vas takšne razvratne zabave, kot jih vidimo v ameriških filmih o študentskem življenju?

Joj, ne, nikakor (smeh). Kakšen razvrat neki. Nikoli nisem imela potrebe, da bi šla od staršev in žurala brez nadzora. Že dve leti prej sem živela sama in tako nisem nikoli čutila potrebe, da se spustim z verige, saj me tudi moji starši nikoli niso imeli priklenjene. Žuram sicer rada, ampak takrat, ko lahko. Vsekakor pa v mejah normale. Tukaj je nočno življenje izredno pestro, lahko greš tudi v Amsterdam, ampak ti klubi in te množične zabave me sploh ne navdušijo. Ponavadi se s sošolci dobimo pri komu doma, obiščemo dober koncert, ravno v petek grem na koncert Chake Khan, ampak žuranje v Amsterdamu ni po mojem okusu. Tam moraš biti odklopljen in na kar nekaj substancah, da to lahko zdržiš, v čemer pa se, moram priznati, ne vidim najbolj.

Kaj pa vas čaka pri šolanju v bližnji prihodnosti?

Veliko. Že čez mesec dni imam kar zajetno nalogo. Že v tem trenutku moramo vsak teden napisati novo skladbo, spoznavamo produkcijo in na prvem izpitu bom že morala pokazati svoje znanje. Pri predmetu pisanja skladb moramo tedensko pripraviti novo skladbo, kar ni preprosto, sploh če ne igraš nobenega glasbila. Jaz se zdaj učim igrati klavir in mi gre vedno bolje.

Pa ste od svojih sošolcev slišali kaj takega, kar bi imeli na svojem albumu?

O, da, verjemite mi, da sem. Sem! Sicer smo si zelo različni, sem edina od pevcev, ki mi je blizu soul glasba, a sem tudi jaz zelo odprta, kar zadeva glasbo, in stvari, ki sem jih slišala, so mi zelo všeč.

Koliko vaših sošolcev pa ima za seboj takšno kariero kot vi?

Na Eurosongu ni bil nihče (smeh). Mislim pa, da sem na pevskem področju edina, ki imam toliko izkušenj. Tudi zdaj, ko imamo šolsko skupino in moramo narediti svoj šolski album, imam tukaj nekaj prednosti. So pa drugi v prednosti, kar zadeva glasbeno teorijo, igranje glasbil in še kaj. Sama sem imela v nasprotju z večino končano le nižjo glasbeno šolo, sem pa osem let igrala violino, ki mi zdaj ne koristi prav veliko. Za pisanje skladb in ustvarjanje bi mi prišla bolj prav kitara ali klavir, za kar zdaj delam. Bom poskušala presenetiti v kratkem.

Res? Kako pa?

Ravno zdaj se pripravljam, da bom šla za nekaj dni domov. 23. oktobra me namreč čaka promocija videospota za skladbo You're a Tree and I'm a Baloon, ki bo v ljubljanskem Sputniku, in morda, res morda – ne držite me za besedo – bom prvič v življenju, če bom zbrala dovolj poguma, spremljala samo sebe na klavirju. Tega do zdaj še nisem naredila in vem, da bo nekoliko okorno, a se bom kot vedno potrudila. Več o sami promociji vam ne izdam, saj želim, da bi se vsi skupaj imeli super.

Ampak ali niste te skladbe predstavili že pred dolgo časa, enkrat spomladi?

Da, res je (smeh). Bilo je februarja, potem pa so se stvari z videospotom zavlekle in čudno bi bilo, če bi imela sredi poletja spot, v katerem bi bil sneg, kajne? Zato smo vmes izbrali drugo skladbo, zdaj pa je na vrsto prišla ta. Malo me je prehitel čas, če sem povsem iskrena.

Maja, imam občutek, da se vam to večkrat zgodi?

Da, res je, velikokrat. Priznam (smeh). Naložim si veliko dela in veliko stvari in želim, da so vse izpeljane popolno, potem pa me čas včasih prehiteva. Tudi tokrat je bilo tako in zdaj je pravi trenutek za to skladbo, napovednik za videospot je zunaj že nekaj dni in veselim se premiere. Bom pa v teh nekaj dnevih, ki jih bom preživela v Sloveniji, posnela še slovensko različico in čaka me še veliko dela. Kar precej za pet dni, kolikor bom doma. Sem pa zelo vesela, da pridem domov. Juhuhu!

Kaj vse pa vas še čaka med obiskom Slovenije?

Glavna stvar poleg promocije videospota je seveda promocija po televizijskih postajah. Kot rečeno, moramo narediti še slovensko različico, v tem času bom posnela tudi duet z Urošem Peričem, sodelujem pa tudi pri raznih projektih za tuje izvajalce. Ne bo mi zmanjkalo dela, bo kar napeto (smeh).

Pa se boste do novega leta še kaj vrnili?

Ne, ne bo mi zneslo. Na žalost. Tukaj moram biti redno pri vseh predavanjih, saj moramo imeti kar 80-odstotno prisotnost, pa tudi finančno je to kar precej velik zalogaj. Celo leto sem varčevala za ta podvig, da bom lahko plačala letnik, tako da moram tudi nekoliko varčevati z denarjem. Verjetno bom prišla po tem obisku domov šele ob božično-novoletnih praznikih.