Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
4. 10. 2014,
20.00

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Tin Vodopivec stand up komedija komik predstava intervju

Sobota, 4. 10. 2014, 20.00

8 let

"Ljudje se smejimo podobnim stvarem ne glede na to, ali smo iz Bosne, Srbije ali Amerike"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
S Tinom Vodopivcem smo ob premieri njegovega novega šova stand up komedije Desert govorili o nastajanju šal, plagiatorstvu, delu v tujini in jezikovnih ovirah, Panču, študiju prava in še čem ...

Začniva kar s temelji stand-upa. Kaj mora imeti dober komik? Najprej zanimive, dobre in čim bolj svoje šale, mora pa imeti tudi dobro izvedbo – dostavo šale do občinstva. To je lahko celo pomembnejše od same šale. Način, kako nekaj poveš, mimika, že sam pogled imajo veliko težo. Pomembna pa je tudi persona na odru, ljudje si večinoma zapomnijo osebo, ne točno, kaj je govoril, ampak ali jim je bil všeč. Moraš imeti torej kombinacijo vsega, včasih si kje močnejši, cilj pa je, da se sčasoma izboljšuješ na vseh področjih.

Kaj od tega je vaš najmočnejši del? Kaj pa vem, težko govorim zase. Mogoče moja persona, ki je nekoliko simpatično-zmedeno-bizarna. Naslednje je verjetno izvedba, saj veliko skačem po odru, šele na tretje mesto bi dal šale, kar pa se vedno trudim še izboljšati, iskati neobdelane teme. Na vseh področjih je še vedno prostora za izboljšanje, sem pa na odru vsak dan bolj sproščen.

Kakšen je postopek zbiranja materiala za nastop? Najprej imam fazo nabiralca, ko zbiram, si zapisujem ideje, zapiske imam na telefonu, na papirčkih, na računalniku, povsod. Potem pa pride faza, ko si kot nek izumitelj, ko zbereš skupaj vse te zapiske in jih začneš urejati, prelivati … Prebereš na papirčku: "Prehod za pešce, ljudje gledajo," in se vprašaš, kaj si s tem mislil, se spomniš, potem naprej razvijaš idejo, smiselno združuješ šale, začneš sestavljati predstavo, greš na oder, opazuješ, čemu se ljudje smejijo, in izboljšuješ.

Ali časovne stiske zvišajo to produktivnost? Odvisno od tipa človeka, zame je dobro, da si postavim skrajni rok. Ko sem se v Cankarjevem domu dogovarjal za termin za novo predstavo, premierno, 6. oktobra, se mi je aprila zdelo, da je še ogromno časa. Kar naenkrat sta minila junij in julij, nato avgust … Bolj ko se torej bliža datum, več delam, ampak sem zadovoljen, da nisem čakal čisto na zadnji hip, te dni pred premiero sem kar miren, saj je že vse pripravljeno.

Kako je v tem poslu z očitnim plagiatorstvom? Možnost, da se dva človeka v istem trenutku spomnita isto stvar, obstajajo. Nekatere stvari so pač tako očitne, da se to lahko zgodi. Dogaja pa se tudi, da si nekdo, ki misli, da nihče ne bo opazil, kakšno stvar izposodi. V 95 odstotkih ima verjetno prav, saj ljudje niso tako obremenjeni s tem, ali so to slišali že kje drugje. Smo pa zato mi, komiki, s tem bolj obremenjeni. Dogaja se tudi, da nekaj slišiš, pa se ti čez pet let zgodi nekaj podobnega in potem več ne veš, od kje ti je situacija znana.

Jaz se poskušam s tem čim manj obremenjevati, sicer si samo živčen. Podobno kot v glasbi, vse je že bilo nekako slišano. V novo predstavo sem vključil teme, ki se mi zdijo originalne, zabavne in zanimive, od monopolija, vina, restavracij do solat, potovanj … Poskušam najti svoj svet na svoj način.

Že sama scena stand-upa nekako korigira plagiatorstvo. Če bi nekdo namerno kradel šale, bi ga že komiki začeli izločati, ne bi ga več vabili na nastope, ljudje bi izvedeli in ga nehali spremljati. V tistem trenutku si mogoče faca in nasmejiš ljudi, a dolgoročno ne boš daleč prišel.

Kakšne teme Slovence spravljajo v smeh? Ljudje se smejimo podobnim stvarem ne glede na to, ali smo iz Bosne, Srbije ali Amerike, ima pa vsaka država svoje specifike, svoj svet … Sam se sicer za zdaj malo izogibam političnih tem, mogoče ko bom starejši in bom imel več avtoritete kot komik, ko bo imelo moje mnenje večjo težo in si bom lahko privoščil več satire in kritike družbe. Za zdaj sem bolj nekakšen opazovalec vsakdanjih stvari.

Komiki čez lužo in na Otoku, kjer je trg bistveno večji, svoj material komaj kaj spreminjajo. Si to pri nas sploh lahko privoščite? Ravno zadnjič sem gledal neki posnetek nastopa Jerryja Seinfelda iz leta 2011, kjer je uporabil šalo iz prve epizode serije Seinfeld, torej nekje iz leta 1989. Se pravi, da lahko uporablja šalo več desetletij, ampak to je pač Amerika, ki ima 300 milijonov ljudi, ali pa London, kjer je kakšnih pet odstotkov možnosti, da te nekdo gleda dvakrat.

Pri nas pa je kar navada, da moraš imeti vsaj kakšnih 20 minut novega materiala na leto. Zadnji šov sem nazadnje naredil 2012, po dveh letih pa imam novo predstavo, uro novih šal. Ker smo manjši trg, je treba biti bolj produktiven, se ne ponavljati. Se pa pozna, da se tudi naš trg širi, zdaj več nastopamo po nekdanji Jugoslaviji in nismo omejeni samo na Slovenijo. Tudi na angleški trg se širimo, kar je super.

Torej je za komike pravzaprav lažje, če nimajo gorečih oboževalcev, ki spremljajo vsak njihov nastop in poznajo vse šale? Kaj pa vem, fino je imeti ljudi, ki te spremljajo. Zanje se moraš zato še posebej truditi, jim predstavljati nekaj novega. Želim si, da bi me ljudje spremljali, da bi me prišli gledat enkrat, dvakrat na leto. Ne potrebujem milijonov oboževalcev, idealno bi bilo imeti recimo 20 tisoč, ki bi vsako leto prišli na novo predstavo.

Zanimivo pa je, da kdaj kakšen oboževalec pripelje še prijatelje in je razočaran, ker nisem recimo še enkrat povedal tiste šale o škampih, ki jo je slišal zadnjič. Včasih ljudje namerno pridejo večkrat na enako predstavo, ker jim je bila všeč. Podobno kot greš na glasbeni koncert in hočeš slišati tiste hite. Če U2 ne bodo zaigrali With or Without You, to ne bo to.

Vam je kdaj kakšne dobre šale škoda spustiti iz rok? Seveda. Ko jo recimo enkrat poveš po televiziji, veš, da je ne moreš več ponoviti v živo, čeprav se ti zdi dobra in bi jo povedal še komu. Dobro pa je, da greš potem še kam drugam, recimo kot zdaj, ko sem bil v Črni gori, tam lahko potem poveš vse najboljše. Sploh nekdanja Jugoslavija ima še toliko ljudi, ki me še niso videli.

Pa jezikovne ovire? Ovire so. Zanimivo je, da so že med Angleži in Američani. Američani na primer kupujejo serije od Angležev, a jih naredijo po svoje. Recimo The Office od Rickyja Gervaisa so odkupili in naredili ameriško različico. Tudi pri komikih je podobno, prijatelj iz Avstralije je nastopil v Ameriki in je moral precej prilagajati jezik na ameriški naglas.

V Srbiji je tako na primer fino, če ne govoriš ravno izključno s hrvaškim naglasom, če si Slovenec. In podobno na Hrvaškem. Tako se torej trudim, da bi napredoval tudi v jezikovnem smislu. Ko govoriš v tujem jeziku, je tudi tvoja energija mogoče manj prepričljiva, a cenijo vsaj trud. Zadnjič so se mi v Zagrebu na primer smejali, ko sem hladilniku govoril frižider, namesto fridžider.

Slišim, da se učite tudi francoščine. Si želite v francoščini tudi nastopati? Učil sem se je že prej pet let, zato se mi je zdelo škoda, da bi ta del zanemaril. Zdaj sem imel intenzivne vaje z učiteljico, prevedel sem svoje šale, ona jih je popravila, a bom potreboval še nekaj časa, da bom v jeziku bolj suveren, da bom lahko v njem tudi nastopil recimo v Parizu. En posnetek sem sicer že pokazal nekim Francozom, ki so se smejali. Sem mislil, da se smejijo šalam, so se pa mojemu naglasu.

Med drugim ste kot prvi Slovenec nastopili v Londonu v Comedy Storu. Kakšna izkušnja, popotnica je to? Nastopi v tujini so super, spoznaš nove stvari in ljudi, ki so na sceni že 30 let, veterani z izkušnjami, ki ti povedo marsikaj. Vsaka stvar ti da motivacijo za naprej, ko prideš v Slovenijo si močnejši. Ko preklopiš nazaj na slovenščino, je kot da bi te spustili iz okov, kar naenkrat lahko hitreje tečeš. London je bil super tudi za samozavest, potrditev, da nekaj delam dobro in sem na pravi poti. Je pa res, če bi hotel nadaljevati v tujini, bi se moral preseliti, od tu ne morem nastopati. Po Desertu merim na tujino.

Pa bi se odselili? Ne bi se prav odselil, bi šel za en mesec v London, za en mesec v Berlin, tam je dobra scena, šel bi v Stockholm … Moraš biti tam. Že v Londonu mi je po nastopu menedžer ponudil dva nastopa, pa sem imel že letalsko vozovnico za Slovenijo. Ko pride klic, moraš biti tam, ali pa ne bo nič.

Predstavljate tretji solo šov Desert v Štihovi dvorani v Cankarjevem domu. Kako je nastopati v okrogli dvorani, kjer ste v središču med občinstvom in nekomu vedno kažete hrbet? Ima svoje dobre in slabe lastnosti. Slabo je to, da te vedno nekdo gleda v hrbet, a si zato prisiljen, da se pač več giblješ, saj tvojega obraza in mimike ne vidijo vsi. Po drugi strani pa je v tej dvorani tako dobra energija, vsi se povežemo in tam se dobro počutim.

Zakaj Desert? Rad imam sladke stvari. Najprej sem hotel predstavi dati ime banana split, pa mi je nekdo rekel, da ne mara banan. Kaj če ljudje ne bodo hoteli na predstavo, ker ne marajo banan? Rdeča nit Deserta je nekako ta, da je za nekaj sladkega vedno prostor, tudi ko si že sit vsega. Enako velja za smeh, vedno prija.

Študirali ste pravo, je ta pot kje v načrtu ali živite za stand-up? Za zdaj se ne vidim, da bi prakticiral pravo. Mi pa to znanje prav pride v neki splošni razgledanosti, ko je treba za nastop pripraviti kakšno pogodbo. Lažje je, ko poznaš neke pasti v poslu, si sam svoj menedžer. Vsaka stvar ti nekoč v življenju prav pride, nimam pa še ideje, kako bi to izkoristil. Mogoče, ko bom starejši, v kakšni instituciji, povezani s kulturo.

Ste pred pravom in stand-upom želeli postati še kaj drugega? Veliko sem bil v športu, treniral sem vaterpolo in košarko, mislil sem, da bom trener, ali pa da bom združil šport in pravo, da bi bil kakšen športni agent. Potem se je začel razvijati stand-up, a najprej na to nisem gledal kot na neko službo. Ko sem dobil prvi honorar, recimo 50 evrov, sem si rekel, vau, dobil sem 50 evrov za nekaj, kar bi delal tudi zastonj. Počasi je to postala služba, saj sem temu začel posvečati večino časa.

Ste tudi eden od dveh očetov festivala Panč. Kakšni so bili letošnji odzivi glede na kislo poletje? Obisk je bil glede na slabo vreme odličen. Sem bil kar presenečen, saj sta bila dva večera odlično obiskana, pa tudi druga dva solidno. Bilo me je malo strah, da ljudje ne bodo mogli ob desetih zvečer zunaj sedeti na 16 stopinjah Celzija, a se je dobro izteklo. Za prihodnje leto imamo že nekaj načrtov, letos se je večer črnega humorja izkazal za dobro idejo, saj imamo vsi, če ne vsaj potihoma, radi črno komedijo.

Ali ljudje od vas tudi v zasebnem življenju pričakujejo, da jih boste vedno zabavali? Včasih, a bolj tisti, ki me ne poznajo dobro. Obstajata dva Tina, en je komik, ker je to njegova služba, drugi je Tin – povsem navaden človek. Po naravi se že rad šalim, zganjam neumnosti, ampak sem tudi jaz kdaj slabe volje in se mi ne ljubi.

Na kakšnem resnem poslovnem sestanku kakšen direktor podjetja misli, da bom takoj pokazal zadnjico ali kaj podobnega, nekdo mi je na sestanku ob osmih zjutraj rekel, da sem precej resen. Če je ura osem, kaj pa naj naredim?

V kakšne vode vas vleče po Desertu? Imam ogromno idej in želja, včasih kar preveč in malo rinem z glavo skozi zid. Trenutno sem osredotočen na Desert, to bi rad dobro izpeljal. Prihodnje leto avgusta bi rad nastopil v škotskem Edinburgu na največjem festivalu komedije na svetu, kjer se zbere deset tisoč komikov, predstave so vsak dan, vsako uro, v vsakem lokalu, konkurenca je nora … Gre torej za veliko priložnost, ki lahko odpre veliko vrat. Vmes pa pišem scenarije, imam idejo za film, serijo, TV-oddajo, čakamo, kaj bo prinesel Planet Stand-Up … Možnosti je veliko, bomo videli, kaj se bo odprlo.

Če skleneva še z vašo vizijo za stand-up sceno pri nas v nekaj letih … Zanimivo je, kako se vse skupaj razvija, ne le po Sloveniji, tudi po celotni nekdanji Jugoslaviji, na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji … Razvijali se bomo v boljše komike, za nove bo istočasno težje, ker se bodo morali prebiti na sceno, in lažje, ker bo bolj utrjen teren. Smešno je, moj prvi nastop je bil dolg 30 minut, danes, ko pride nekdo nov, mu rečeš "Tri minute imaš, nič več." Kar je dobro, lažje je imeti tri minute samo dobrega materiala. Sem optimističen, da bomo postali še boljši in da bo stand-up postal tradicija, del kulture.

Ne spreglejte