SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Lila Prap: Preživljala sem se s 50 evri na mesec

2

termometer

Pri Lili Prap, pravljičarki in ilustratorki, ki že skoraj 20 let vztraja na samosvoji poti, bi človek lahko ždel cel dan, še več, nikotinski odvisniki bi se lahko pri njej zabubili še dlje.

Konec oktobra jo čaka izid slikanice z naslovom Žuželčji zakaj?, te dni pa na frankfurtskem knjižnem sejmu ali, kot sama pravi, sindikalnem izletu išče nove poslovne priložnosti. Mogoče jo doleti nekaj podobnega, kot se ji je pred leti pripetilo na knjižnem sejmu v Bologni, kjer je njeno edinstvenost prepoznala japonska televizijska ekipa, ki je po njenih slikanicah Zakaj? posnela serijo 26 risank, ki so za seboj povlekle še širok diapazon izdelkov pod blagovno znamko LilaPrap. V pogovoru za Planet Siol.net razkriva, zakaj je socialno službo skrbelo za njenega sina, zakaj se je odločila za samostojno pot in s kakšnimi križi in težavami se spopada tri leta pred upokojitvijo. Ja, pa smo spet pri zakajih.


O kateri temi bi se danes najraje pogovarjali?

O čemerkoli, samo da mi ni treba misliti.

Potem bo pa to bolj težko.

No, samo da mi ne bo treba modrovati. Tisto potem vedno zaj…

Pogovarjava se pred vašo hišo, ki nastopa v uvodnih taktih risank Zakaj?. Danes bršljana ni več, hiša je namesto v zeleno oblečena v rumeno fasado. Nekoč ste dejali, da ste, odkar bršljana ni več, kar naprej v depresiji. Je še vedno tako?

Precej zoprno je. Prej je bilo vse zeleno in v hiši je bilo kot v votlini. Ko so nam prenavljali hlev, so nekako uspeli izpuliti glavno vejo, potem se je rastlinje začelo sušiti. No, in ko je bil hlev lepši od hiše, smo se odločili, da spotoma obnovimo še fasado.

Ustvarjate pod psevdonimom Lila Prap, ko ste mi vrnili klic, ste se prestavili kot Praprotnikova, česar nisem takoj povezala z vami, domači vas kličejo Miša. Kaj od tega ste?

Kličejo me Lila, pri priimku pa sem odrezala Rotnika, tistega od TEŠ. Ja, Rotnika nisem želela (smeh).

Zanimivo se mi zdi, da ste v očeh tako odraslih kot otrok presenetljivo dobro zapisani. Zakaj menite, da je tako?

Fino je, da komu uspe in ta potem odpira vrata drugim.

Verjetno pa vam vedno le ni bilo z rožicami postlano ...

Joj, kje pa! Začela sem kot arhitektka. Leto dni sem v Wiesbadnu v Nemčiji – nemščine sem se za silo naučila prek "šnelkursa" za idiote - sodelovala pri projektiranju otroške bolnišnice. Ko sem se vrnila domov in iskala delo kot arhitektka, je bilo v Sloveniji že precejšnje pomanjkanje služb. Vsi sorodniki in znanci pomembnih ljudi so že dobili službe in si po pisarnah čistili nohte (smeh). Danes je precej mojih kolegov z arhitekture precej uspešnih, medtem ko so drugi postali enake "propalice" kot jaz. Arhitekturne, seveda.

Nato sem si zamislila, da bi se preizkusila kot srednješolska učiteljica in kmalu ugotovila, da to ni prav lep poklic. V treh letih sem učila vsega boga, sedem predmetov. Od osnov tehnologije in proizvodnje, kjer smo obravnavali vse od nabiranja premoga do konstruiranja raket, umetnostne zgodovine, tehničnega risanja, tehnologije delovnih postopkov, vodila sem tudi krožek risanja. Ker nimam nobene avtoritete, so me dijaki takoj "pogruntali". Sledilo je delo v razvojnem centru na urbanizmu, kjer sem vztrajala manj kot leto dni, in nato delala v Gorenje Design Studiu. Moja delovna knjižica je debela kot roman.

Vaše delo je bilo vseskozi povezano z risanjem. Kdaj je postalo stalnica v vašem življenju?

Vedno sem rada risala. No, razen na gimnaziji, kjer je bil večji poudarek na "blabla" predmetih, kot so jeziki in sociologija, jezik …

Ali so med študijem arhitekture skušali zatreti vašo ustvarjalnost?

Ne, imeli smo Marijana Amaliettija, ki je risal tudi stripe, pa Nika Kralja, skratka same face. Njihovo geslo je bilo Nič ni nemogoče, naj se potem gradbeni inženirji ukvarjajo s samo izvedbo.

V Gorenju ste baje risali oznake na njihovih hladilnikih?

Ja, zaposlena sem bila v oddelku za dizajn hladilnikov.

Kaj vas je spodbudilo k temu, da se poslovite od redne zaposlitve?

Prezgodnje vstajanje in nenehna utrujenost. Morala sem vstajati ob štirih zjutraj, ko je odpeljal prvi avtobus proti Velenju. In ker nas je obiskovalo precej prijateljev, ki so pri nas ostajali tudi do druge ure zjutraj, sem se na koncu samo še tresla. Pa sem si rekla: Ali "crknem" od neprespanosti ali pa ... Istočasno sem prijateljem tudi svetovala, kako naj opremijo vikend in podobno in na koncu se je nabralo toliko dodatnega dela, da bi zadostovalo še za eno službo. To je bilo pri mojih 37. letih.

Vam je delo samostojne kulturne delavke takoj steklo?

Kje pa! Preživljala sem se s 50 evri na mesec.

Ste kdaj obupali?

Skoraj vsak dan. Ko sem na občino oddala dohodke za izračun cene vrtca, sta nas takoj obiskali dve socialni delavki, češ kako lahko s tako nizkimi dohodki preživljam otroka. Precej so nam pomagali sorodniki, brez tega ne bi šlo. Bilo je dokaj rizično obdobje. Mož je bil samostojni umetnik in tudi ni zaslužil kaj dosti. Ko sem pustila službo, se je mož kot likovni terapevt zaposlil v Psihiatrični bolnici Vojnik.

In kaj počne likovni terapevt?

Pacientom določi neko temo, ki je v bistvu osnova za pogovor. Oni rišejo, dorisujejo in se ob tem pogovarjajo.

Kdo od vaju ima danes bolj zanesljiv dohodek?

Mož dela polovični delovni čas, tako da ne zasluži veliko. Pri meni pa je tako, da včasih že skoraj obupam, nato pa od nekod spet kaj prileti. Tako kot je bilo z Japonci.

Ali z Japonske še vedno priteka denar?

Joj, ne vem, vsakih nekaj mesecev prikaplja denar od nekih telefonov, res ne vem. Potrebovala bom agenta, ki bi se ukvarjal s tem. Z enim sem se že menila, pa sem se premislila.

Koliko besede ste imeli pri določanju podrobnosti v japonskih risankah Zakaj??

Za čisto vsak detajl so me vprašali za mnenje. Če mi kaj ni bilo všeč, sem jim morala poslati predlog za spremembe.

Kaj vam ni bilo všeč? Tridimenzionalni liki?

Ja, na koncu so tridimenzionalne like vpletli le v vmesni plesni vložek. Poslala sem jim vzorec animacije, kako si jaz predstavljam dvodimenzionalnost. Pa saj je vse res super narejeno. Še barvno skalo sem lahko predlagala, da jih ni zaneslo v preveč divje barve

Koliko živalic ste doslej ustvarili?

Vse živo, težko se že kaj novega spomnim.

Nekoč ste dejali, da se boste svojih Zakajev? držali, ker se trenutno pač ne spomnite ničesar novega. To še vedno drži?

Serija slikanic Zakaj? je v bistvu nova forma, tako kot pesniška zbirka, medtem ko je vsebina vedno povsem drugačna.

Vaša zadnja slikanica Žuželčji zakaj? se dotika žuželk. Zakaj ravno žuželke? Ponavadi se raje obrnemo proč, kot da bi jih gledali.

Žuželke so mi bile od nekdaj zanimive. Tudi ena mojih prvih knjig z naslovom Male živali je vključevala žuželke. To je majhen svet, ki, če pogledaš res od blizu, skriva polno detajlov, ki jih lahko opazuješ cel dan.

Kako ponavadi ustvarjate? Kdo vam pomaga pri detajlih?

Imela sem vsaj deset knjig o žuželkah, s katerimi sem si pomagala. Težava je bila, ker so žuželke ponavadi predstavljene z drugega zornega kota, moje pa se vidi neposredno v obraz in telo. Pri strokovnih razlagah mi je pomagal biolog Toni Trilar.

Katere živali je najtežje obdelati?

Več kot ima posebnosti, težje jo je shematizirati. Narišem tisto, kar je značilno za celotno vrsto.

So vam v ljubljanskem živalskem vrtu že predlagali, da bi vaše like uporabili na tablicah pred ogradami posameznih živali?

Ne še, imajo pa "moje" živali že v več živalskih vrtovih na Japonskem.

Pred leti ste za ustvarjanje začeli uporabljali levo roko. Ali danes za vsa opravila uporabljate levo roko?

Precizne linije še vedno delam z desno, velike like, ki jih ustvarjam s kredo, pa z levo roko. Očitno se mi je tako manj mazal rokav (smeh). Ja, za vse, razen za pisanje, uporabljam levo roko (in z levico odreže zajeten kos salame za psa Ota, ki naju najde tudi v kuhinji, kamor se preseliva, da Lila Prap ob pogovoru lažje pripravlja kavo).

Rišete večinoma živali. Zdi se mi, da vam pravljice s princi in princesami ne bi ravno ležale.

Ne, to ne drži. Narisala sem celo slikanico, polno princev in princesk.

Kaj pa klasične pravljice? Nekoč ste dejali, da teh pa res ne bi želeli ilustrirati. Zakaj ne?

Ker gre za povsem drug stil, bolj za neke vrste magijo.

Kdaj se vam je, kot rečemo, odprlo in ste se zavedli, da od risanja in ustvarjanja dejansko lahko živite?

Mogoče je bilo to takrat, ko sem risala za revijo Ciciban in je Božo Kos večkrat objavil moje risbe. Od tega smo redno imeli vsaj nekaj sto evrov dohodka mesečno in smo si lahko privoščili vsaj kaj za pod zob.

Kaj vam danes prinaša največ? Risanke?

Risanke ne prinašajo ničesar, bolj se je izplačala prodaja izdelkov z mojimi liki.

Jih imate doma?

Včasih so mi pošiljali po en vzorec, danes še tega ne več. Nobenega pregleda nimam več nad dogajanjem na Japonskem.

Baje da dobite le po en izvod knjige ...

Ja, da se avtorji ne razvadimo preveč.

Kdaj lahko tudi v Sloveniji pričakujemo LilaPrap izdelke?

Slabo kaže.

Ker?

Ker so težave z EU kakovostjo. Evropa ima drugačne standarde kot Japonci, zato je potrebno vse začeti na novo. Vse je treba testirati v laboratorijih, izgristi medvedke in podobno.

Se za te stvari sami dogovarjate?

Ne, jaz z biznisom nimam nič. Vse ureja Mladinska knjiga. Problem je tudi količina, saj se jim manjših količin ne izplača pošiljati. Nič ni uspelo, razen tega, da so risanke predvajali tudi v Sloveniji.

Je torej ta možnost povsem izčrpana?

Mislim, da ja. To bi morali storiti takrat, ko so vrteli risanke Zakaj?. Zdaj so jih ljudje že pozabili in igrače bi se verjetno izgubile med milijoni drugih igrač.

Ja, ampak Hello Kitty je kljub starosti še vedno hit.

Ja, danes ni nobenega novega lika, ki bi ji lahko konkuriral. Japonci so prišli ravno zato, ker so potrebovali igrače za dečke, neke vrste moško protiutež za Hello Kitty. Celo oseba, ki je odgovorna za razvoj lika Hallo Kitty, je zaposlena pri istem podjetju, ki izdeluje igrače LilaPrap.

Kako se spominjate dneva, ko so vas na knjižnem sejmu v Bologni, nagovorili? Se vam je zdelo neverjetno?

Niti ne, kar se vedno najde kdo, ki želi sestankovati z menoj. Šele ko te pokličejo, vidiš da je stvar resna. Že prej je hotela neka japonska agencija odkupiti pravice za moje like. Pustili so mi kontakt, pa se nič ni izcimilo iz tega. No, nato pa so prišli še drugi Japonci. Po sejmu sem čakala doma in si rekla: Delala bom s tistim, ki mi bo prvi pisal.

So vam dobro plačali?

Če vam povem, bi vsi rekli, da sem idiot.

Lahko poveste ceno?

Raje ne.

Risanke vrtijo tudi v Indiji in Južni Koreji? Se torej odpira nov trg?

Ne, s tem nimam nič več. To urejajo Japonci. Ti so po risankah, poleg prevoda Zakaj?, izdali tudi serijo knjig, ki je nastala po risankah.

Poznate japonsko besedo za zakaj?

Naze došte. Nimajo čistega prevoda za zakaj, ampak uporabijo več besed.

Svoje poslovne partnerje ste obiskali le enkrat. So vas lepo sprejeli?

Ja, zelo so prijazni. V soboto pridejo na obisk. Malo razumejo tudi slovensko. Kulturi rečejo bunka in ko sem razložila, da pri nas rečemo bunka tistemu, kar nastane, če se z glavo butneš v vrata, se jim je zdelo blazno smešno.

Smešna je bila tudi vaša junakinja Fanči, s katero ste zabavali bralce revije KAJ. Bi se danes spustili v kaj podobnega?

Ne, to ne pride več v poštev. Za kaj takega moraš imeti voljo, te pa ne moreš imeti, če imaš toliko davkarije na plečih. Bolj ko delaš, več imaš dela z davkarijo, več časa ti vzame, da ustrežeš tem krvosesom. Delo s papirji mi vzame najmanj nekaj dni na mesec. Joj, to moram res ukiniti, nek status si moram urediti, najraje bi postala kmetica. Zdaj sem direktorica lastnega zavoda, ostane pa mi prav toliko denarja kot včasih.

Mogoče vas spet obišče socialna služba? Še dobro, da je sin že odrasel in ga nihče ne more odpeljati v rejo.

Ja, namesto da bi delala, se moram ukvarjati z davkarijo in sem tako še bolj na izgubi.

Knjiga je končana, je zdaj na vrsti kratek premor, priprava na novo slikanico?

Razmišljam, da bi kar končala vse skupaj. Nimam več idej, papirologija mi gre grozno na živce.

Koliko let vam manjka do upokojitve?

Več kot tri leta.

Tri leta? To ni nič!

Maratonci tečejo častni krog.

Ste kdaj razmišljali, da bi bilo lažje delati od 8. do 16. ure?

Bilo bi lažje v smislu, da živiš bolj mirno življenje. Ni ti dolgčas, obdan si s sodelavci, malce poklepetaš in gre. Seveda pa so tudi slabosti, lahko se ti zgodi, da ti gre sodelavec grozno na živce in moraš vsak dan po osem ur trpeti kot pes. Je pa slaba stran, da moraš ustvarjati od do, to pa pri meni ne gre. Ali se ideja porodi ali ne. Vse ima dobre in slabe strani.

Kako to pri vas deluje? Premlevate ideje, si pripravite urnik?

Norim sem ter tja. Danes me na primer čaka servis za avto, če imam vmes idejo, lahko še kaj postorim.

Se držite rokov?

Se, saj te prisilijo, da zadnji dan ožameš možgane "do daske". Če imaš rok, si zabiješ tri žeblje v glavo in garaš zadnjo noč. Ko sem delala za revije Ciciban, Cicido in Kekec, sem imela res nor tempo. Po en prispevek na dva dni. Res hud tempo. Nato pa sem si rekla: Za knjigo si bom vzela čas in amen.

Prihodnji teden se odpravljate v Nemčijo … (pogovor smo posneli pretekli četrtek – op. a.)

Ja, z založbo Mladinska knjiga odhajam na knjižni sejem. To je moj sindikalni izlet.

In to ni samo izlet, dejansko se tam sklepajo posli.

Ja, to sicer bolj poredko. V Bologni, recimo, ilustratorji stojijo v vrsti in ponujajo svoja dela. To, kar se je zgodilo meni, je bil popoln slučaj.

Potem ste imeli res srečo?

V redu se je izšlo. Je bilo pa potrebno dobro pretehtati, ali naj se spustim v nov svet ali ne. Vedela sem, da bodo zraven prišle še težave s pogodbo in logistiko. Zraven dobiš cel kup problemov. Ni vse le veselje pri ustvarjanju. Si pa vedno radoveden, kaj bo.

Večkrat ste bili nominirani za Andersonovo nagrado, lani ste prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada. Kakšna vabila so vam prinesla in katera je najbolj bogata?

Ja, največ vabil mi je prinesla Prešernova nagrada. Zaradi nje so me kar trikrat povabili v Kranj (smeh). Prinaša tudi nekaj denarja, vendar bo tudi tu davkarija zahtevala svoj delež. Nagrade so fajn, dajo ti motiv, ugotoviš, da le nisi čisto zanič in da boš morda od ustvarjanja še lahko živel. Ne gre pa pri vsem tem za tekmovanje, fajn je, da neki ilustrator dela za eno, drugi za drugo publiko.

Je za ilustratorje v Sloveniji kolač dovolj velik?

Dela za ilustratorje je kar precej. Zdi pa se mi, da je premalo besedil za slikanice. Premalo je tekstopiscev. Verjetno je za to krivo tudi dejstvo, da malo besed prinaša pisateljem majhen honorar.

Je torej najbolje delati oboje? Pisati in ilustrirati?

Ja, ker drugače ne prideš do slikanice.

So slikanice vaše delo od ideje do izvedbe?

Ja, od A do Ž je vse moje delo.

Katere živali bodo zdaj prišel na vrsto?

Nobene. Trenutno ni idej.

Mogoče mačke?

Te me likovno "zezajo". Neko "foro" si moram izmisliti. Težko jih je shematizirati.

To menite zato, ker imate raje pse.

Ne, vedno sem imela raje mačke. Imeli smo deset mačk, pa so izginile. Ne vem, morda jih je nekdo zastrupil.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin