Lasje = svoboda + ljubezen

Slovensko občinstvo – tisti, ki sta nam blizu ples in glasba v kombinaciji z dobro igro – je lahko končno uživalo v profesionalnem izdelku, ki nam ga je pripravila angleška zasedba iz Londona.

Križanke postale New York v poznih 60. letih Festival Ljubljana tokrat ni ustrelil v prazno. Poletno gledališče Križank se je za štiri večere prelevilo v New York v poznih 60. letih preteklega stoletja, v obdobje otrok cvetja, ko ni bilo delitev na bele, temnopolte, rdeče- in rumenokožce, ko so vsi ljubili vse, v obdobje, ko je bilo življenje (na videz) lepo, v obdobje nasprotovanja vojni v Vietnamu in vpoklicu v vojsko, v obdobje, ko ljubezen in mir nista bila le besedi, temveč pristno čustvo in stanje, za katera je bilo vredno trpeti, demonstrirati, da, celo umreti.

En svet, združen v lepoti ljubezni in miru "Večno mladi", več kot 40 let stari muzikal je še danes izjemno svež. Njegova sporočilnost o enem svetu, združenem v lepoti ljubezni in miru, je univerzalna in danes še toliko bolj dobrodošla in želena. Takratni svet več kot odseva današnjega, le da v vlogah upornikov v "flower-power" oblačilih, ki pod vplivom mamil ter glasbe Jimija Hendrixa in Janis Joplin nasprotujejo varljivim normam in življenjskemu slogu svojih staršev, danes nastopajo (občasno) nasilni mladostniki težko razumljene generacije.

Oder se je šibil pod razgibano jekleno konstrukcijo Videno (in predvsem slišano) je bilo vrhunske kakovosti, kakovosti bogatih westendovskih in broadwayskih produkcij. Oder Križank se je šibil pod razgibano jekleno konstrukcijo, okrašeno z neštetimi parolami (meni najljubša je bila: "I saw God and she's Black" - Videl sem Boga in ONA je temnopolta). Osrednjemu delu odra, ki je bil prekrit z raznobarvnimi preprogami, je "kraljeval" stari Volkswagnov kombi, porisan z barvitimi motivi otrok cvetja. Prav barve, na trenutke celo nekoliko psihedelične, so v predstavi igrale svojo vlogo.

A še tako učinkovita postavitev scenografije in bogati kostumi ne morejo "zaživeti" brez karakteristik solistov in zboristov, ki so v petje in igro (kljub izredno vročemu večeru) vpeli vsak atom svojega telesa, sleherni zvok svojega glasu …

Z zanimanjem sem opazoval odzive občinstva, ko so nastopajoči še pred začetkom predstave zasanjano "blodili" med gledalci, ki so iskali svoje sedeže, ter jim podarjali cvetje, "izpovedovali" ljubezen in delili objeme. Tako znana slovenska zategnjenost je kmalu popustila in predvsem mlada generacija je z veseljem sledila namigom res izjemne igralske ekipe. O prvotni zadregi, celo začudenju občinstva ob koncu ni bilo ne duha ne sluha, saj smo ekipo z vzkliki odobravanja, gromozanskim aplavzom in stoječimi ovacijami pospremili z odra. In to zasluženo.

Vsak nastopajoči s svojo zgodbo Vsak izmed nastopajočih je skozi petje povedal svojo zgodbo, dve sta izstopali: zgodba Clauda, ki neprestano izprašuje svojo vest in na koncu konča tragično, in zgodba Bergerja, vodje hipijevskega plemena, ki živi v svojem svetu. Claude, ki ga je mojstrsko zaigral in odpel Gary Watson, je uporniški mladec, ki kljubuje svojim konservativnim staršem. Z vdajanjem mamilom in druženjem s svojimi dolgolasimi prijatelji poskuša ubežati nesmislu vojne in vpoklicu v vojsko. A ker je kljub trdnemu prepričanju o svojem prav labilen, na koncu popusti pod pritiski in odide v vojno, ki mu, žal, prinese le smrt. Berger, na drugi strani, ve, za kaj živi. S svojim divjaškim obnašanjem je bolj podoben amazonskemu bojevniku kot pa "borcu" za svoje pravice in pravice svojih sotrpinov. Matt Rawle je v vlogi prepričljiv, morda zame nekoliko preveč "over-the-top".

Neverjetnim moškim vokalom so uravnoteženo parirali močni ženski glasovi. Tu moram izpostaviti predvsem Glorio Onitiri v vlogi Dionne, ki je s svojim žametnim, kristalno čistim soul glasom zasenčila prav vse. Tesno za petami ji je sledila Portia Emare kot rahločutna Sheila. Pravzaprav je težko izpostaviti kogarkoli, saj je celo "najšibkejši" člen v celotni ekipi izjemno močan.

Še, maestro, še … Sprva nekoliko medlo dogajanje na odru je z vsakim "štiklcem" preraščalo v nekaj neponovljivega,v pravo glasovno eksplozijo čustev, ki je vrhunec dosegla z vsem znanim "Let the Sunshine In". Eksploziven konec eksplozivnega glasbeno-igranega dogodka na odru. Še, maestro, še …