Laokoontov zlom

Laokoonta so našli leta 1506 med naključnim izkopavanjem v vinogradu Feliceja Fredija na griču Esquilino v Rimu. Guiliano da Sangallo je delo prepoznal in umetnostnozgodovinsko uvrstil v pozno helenistično obdobje ter delo avtorsko pripisal rodoški šoli in kiparjem Hagesandrosu, Polydorosu in Athenodorosu. Čas nastanka dela je postavljen v drugo stoletje pred našim štetjem. Julij II. je Laokoontovo skupino najprej prenesel v slavne vrtove Belvedere, kjer so dele ponovno sestavili v celoto. Restavrirana skupina je bila predmet občudovanja renesančnih umetnikov, Goetheja in Lessinga, ki je izbral primerno povezavo z ustrezno epizodo v Vergilu na temo svojega spisa o mejah umetnosti z naslovom Laokoont.

Laokoont simbol človeške moči in upora Znana je zgodba, kako je trojanskega Laokoonta z njegovima sinovoma pokončala Pozejdonova morska kača iz morja, ki sta jo nad njih poslala Atena in Pozejdon. Motiv izhaja s konca trojanske vojne, ko je svečenik Laokoon Trojance svaril pred grškim "darilom", velikanskim lesenim konjem. A ker je Apolon iz morja poslal kače, ki so napadle Laokoonta in njegova sinova, je bilo za Trojance to znamenje, da Laokoon nima prav in so leseno skulpturo sprejeli.

Virtuozna kompozicija, anatomska drža, izraznost čustev – figuralna skupina ponazarja silo, ki premaguje razum in je simbol več pomenov. Iz formalnega pogleda pa kompozicija predstavlja enega od vrhuncev antičnega kiparstva, kjer je dinamičnost presekala statično držo in v delu izraža mnogo kontrastov in narativnih patosov. Ključen moment, ki je upodobljen in zamrznjen v kamnu, ko se svečenik bojuje za življenje sebe in svojih sinov, dramatično potencirajo še anatomija, ekspresija, prepričljivost, bolečina, strah in borbenost z bogovi Olimpa. Ekstremne človeške pozicije pripadajo helenističnemu principu upodabljanja, kjer so v tem primeru borbenost in strah med najbolj izpostavljenimi.

Razgibane kretnje in napetosti treh človeških teles usmerja in povezuje dolga kača. Skulptura piramidne kompozicije se kaže kot super relief, saj je bila ustvarjena le za frontalne poglede in v postavitvi v muzeju tudi danes ne dovoljuje gledalcu pogleda z vseh strani. Iz tega pogleda je mogoče sklepati, da je bilo delo ustvarjeno za okras trikotnega zaključka kakšnega templja ali svetišča. Ne glede na omejenost pogledov vseeno v skupini ne gre za prazno gestikulacijo ali ilustracijo zgodbe, ampak prej za odlično tehnično virtuoznost rodoških kiparjev.