Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
17. 10. 2012,
11.14

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

kraja umetnin

Sreda, 17. 10. 2012, 11.14

8 let, 7 mesecev

Kraja znanih umetnin je slab poslovni načrt

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Robert Wittman, ustanovitelj FBI-jevega oddelka za zločine, povezane z umetnostjo, pojasnjuje, da slik, ki so jih v ponedeljek ukradli v Rotterdamu, tatovi ne bodo mogli prodati.

V noči na torek so v rotterdamskem Kunsthalu ukradli številna svetovno znana umetniška dela avtorjev kot so Pablo Picasso, Paul Gauguin, Lucian Freud, Claude Monet in Henrij Matisse. A Wittman, ki je strokovnjak za iskanje ukradenih del, za Atlantic poudarja, da je kraja svetovno znanih umetnin izjemno slab poslovni načrt.

Čeprav so slike vredne več sto milijonov evrov, jih tatovi na črnem trgu ne bodo mogli prodati. Kot ugotavlja Wittman, so tatovi umetnin sicer res dobri tatovi, a obupni poslovneži. Verjetno so v časopisu prebrali, da narašča vrednost omenjenih slik, da se vsako leto podirajo rekordi v prodajnih zneskih za dela Cezanna in Picassa, a ne razumejo, da na ceno dela vplivajo trije glavni dejavniki: avtentičnost, zgodovina dela in pravno urejeno lastništvo.

"Priznajmo si, slika je v svojem bistvu zgolj platno z nekaj barve, vsakič, ko govorimo o umetniškem delu, pa govorimo o teh treh dejavnikih, in če eden manjka, to platno nima vrednosti." Če je slika ukradena, torej manjka vidik pravne urejenosti, Taka slika, razen če je tatu zelo pri srcu, nima vrednosti. "Slike, ki so bile ukradene v Rotterdamu, Matisse, Picasso in Monet, praviloma ne spadajo v isto skupino, zato dvomim, da jih je nekdo ukradel zato, da jih bo občudoval v svojem domu."

Velike tatvine ne prinašajo velikega zaslužka

Wittman pravi, da je treba razlikovati med dobro izvedenimi tatvinami in dobrimi tatvinami v smislu možnosti zaslužka. Ena od najbolje izvedenih tatvin je bila verjetno tista v Stockholmu leta 2000, ko so roparji iz narodnega muzeja odnesli za približno 27 milijonov evrov del. Policijo so zamotili z eksplozijo dveh avtomobilov bomb, v muzej so vkorakali z mitraljezi, pobegnili pa z gliserji, ker muzej stoji na obali. A v roku petih let je muzej vse ukradene umetnine dobili nazaj, najdražjega Rembrandta je pod krinko našel prav Wittman, ki se je tatovom v Köbenhavnu predstavil kot preprodajalec za rusko mafijo. "Sam rop je bil izjemno dobro izveden, a z njim niso ničesar zaslužili."

Podobna usoda je doletela največjo tatvino v Španiji, ko so iz nekega stanovanja ukradli 17 del, vrednih 50 milijonov evrov. Leto dni so jih brez uspeha poskušali prodati na črnem trgu, na koncu pa so jih v roke dobili Wittmanovi sodelavci.

Tri vrste tatov umetnin

Wittman pravi, da obstajajo trije tipi zločincev, ki se ukvarjajo s krajo umetnin. Oportunisti, ki izvedejo oboroženi rop, ker opazijo šibkosti v varovanju. Takšni so bili roparji v Rotterdamu. Poznamo strokovnjake, nekakšne insiderje, ki sicer sodelujejo v skoraj 90 odstotkih tatvin. Lahko so kustosi, vzdrževalci v muzejih ... Tretja skupina pa so tatiči, ki pograbijo delo, ko jih nihče ne gleda. Tatiči kradejo predvsem iz manjših muzejev in manj pomembnih zbirk.

Uspeh tatov je odvisen od vrednosti dela. Draga in svetovna znana dela bo zelo težko prodati, če ne skoraj nemogoče. Najverjetneje jih bodo našli detektivi, kot so Wittman. Bolj verjetno je, da bodo svojega kupca našla dela, ki so vredna nekaj tisoč evrov in niso tako dobro znana. Takšna dela lahko tatovi za nekaj sto evrov prodajo na bolšjem trgu in drugih "sekundarnih" trgih umetnin in to so tudi najpogostejše tatvine, ki se dogajajo v zasebnih domovanjih.

Seveda tudi manj vredna dela nimajo nobene vrednosti, če niso prisotni trije prej omenjeni dejavniki, a pri nižjih vrednostih so zbiratelji manj natančni in ne preverjajo, ali je lastništvo slike pravno urejeno.

Do zdaj največja tatvina se je zgodila leta 1990, ko so iz muzeja Isabella Stewart Garden v Bostonu ukradli 13 slik, skupno vrednih 500 milijonov dolarjev oziroma 382 milijonov evrov. Dvaindvajset let po tatvini še nobene od slik niso našli, po besedah Wittmana se nobena od njih še ni pojavila na nobenem trgu umetnin. Dražje ko so ukradene slike, težje jih je torej prodati.

Ne spreglejte