Karahasan: Pišemo z življenjem, zanj pa ni priprav

Eno in drugo loči, pri pisateljevanju mu teoretsko znanje ni v pomoč. Sicer pa je Karahasan tih človek, ki stavi na moč pogovora. Glede na to, da ste tudi literarni zgodovinar in teoretik, ali se vam je vaša teoretska podstat zdela kdaj moteča pri leposlovnem ustvarjanju? Se vam je kdaj zgodilo, da ste se "sproti razčlenjevali", se umeščali v literarno-zgodovinske kalupe? Ne, ko pišem roman ali zgodbo, me moje teoretično znanje ne moti niti mi ne pomaga. Tako kot nam v življenju ne pomaga in nas ne moti zavedanje o tem, kaj nas čaka. Na življenje se ne morete pripraviti: če ste se še tako pripravljali na to, kar vas čaka pri zobozdravniku, vas med posegom še vedno boli; če ste se še tako pripravljali na smrt dragega človeka, ki je star in bolan, vas, ko umre, še vedno hudičevo boli. Tako je tudi pri pisanju, plavanju in hoji. Lahko sicer preberete na stotine priročnikov o plavanju, pa še vedno ne boste znali plavati, vse dokler ne boste šli v vodo. Prav tako lahko veste prav vse o Goethejevi pisavi, pa vam to prav nič ne pomaga pri začetkih vašega pisanja. Kajti pišemo z znanjem, telesom, spominom, nadarjenostjo, pišemo s svojim življenjem, zanj pa ni priprav.

Vaša dela so pogosto umeščena v daljno preteklost. Kaj s tem pridobite, poleg določene distance in težnje k univerzalnosti nekaterih idej?

Pripovedovanje nastane tam, kjer se preteklost loči od sedanjosti, se pravi tedaj, ko je mogoča refleksija dogajanja. Dogodek je enkraten, neponovljiv, toda refleksija v njem prepozna tisto ponovljivo, univerzalno. Pripovedovanje spaja dogodek in refleksijo. Pripovedovanje hrani tisto neponovljivo v dogajanju, a hkrati odpira dogodek univerzalnemu, občemu.

To se da aplicirati tudi na vsakdan.

Da, kot ta najin pogovor. Nikoli poprej nista dva človeka izgovorila prav teh stavkov, s takim tempom in ritmom, s takimi duhovnimi slikami in čustvi. No, če skrajšam: prihodnost bo vedno hodila v šolo k preteklosti. Če je roman umeščen v preteklost, v dogajanju veliko lažje prepoznam univerzalnost, to pa mi pomaga, da najdem pravo, edino pravilno formo. Ker če želite pripovedovati, morate najprej, pred vsem drugim, artikulirati formo.

Vaš romaneskni prvenec iz leta 1989, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu, Vzhodni divan se bere kot replika na Goethejevo delo Zahodno-vzhodni divan. Toda vi Vzhoda in Zahoda ne ločujete tako radikalno. Zakaj se vam zdi, da so večji prepadi, večje nevarnosti med razlikami znotraj ene same vere, ideje, misli? Med "verniki" in "odpadniki"?

Po mojem mnenju ne gre za napetost na ravni "Vzhod - Zahod", temveč med odnosom "ortodoksija - heterodoksija", "verniki - izdajalci". Iz zgodovine smo se lahko naučili dve stvari: da se prej ali slej do sebe obnašamo tako, kot se do drugih, in da velika moč obstaja v majhnih razlikah. Praviloma namreč bolj sovražimo tistega, ki ga imamo za izdajalca, ne pa onega, ki naj bi bil naš "naravni sovražnik". Boljševikom so bili socialdemokrati hujši od kapitalistov, srbskim mitomanom poturčenci hujši kot Turki, inkvizicija je s heretiki postopala mnogo bolj surovo kot s pripadniki drugih religij.

Nekoč ste dejali, da je BiH seme vsega, kar je in bi lahko obstajalo. Da je tam nekoč obstajalo nekakšno ravnovesje ter da je bil tam pravi teren za razvoj kulture strpnosti in medsebojnega razumevanja. Se vam zdi, da je ta možnost dokončno potopljena, izničena ali še obstaja upanje?

Čeprav nikoli v resničnosti je Bosna vsaj nudila možnost tega, kar omenjate. Človek je mogel, ne moral, ampak mogel dojeti, da je v njegovem interesu, da je njegov sosed pripadnik druge religije, nacije... Ta drugi je nujen, da prepoznate in razumete sebe, omogoči vam refleksijo in zavest o sebi. Poglejte, tudi zastrta svetloba se odbija, vrača. No, ravnotežje je bilo pokvarjeno v vojni med letoma 1992 in 1995, toda danes, po 15 letih "obnove", je ravnotežje še manjše kot na začetku vojne. Toda še vedno upam, ker, kot vemo, upanje traja tudi po naši smrti.

Pa vendarle, kakšna bi bila po vašem mnenju najboljša rešitev za BiH? Stanje, v katerem se nahaja zdaj, se zdi "bolnišnično", kot da pacient diha z umetnimi pljuči.

Imate prav. Daytonisti so Bosno pripeljali v stanje umetne kome, v katerem bolezen napreduje še hitreje, saj je takšno telo povsem neodporno. Nimam recepta za reševanje "bosanskega vprašanja", mislim pa, da bi ga bilo treba iskati v temeljnih principih demokratične družbe.

V svojih delih pogosto tematizirate strah kot vrelišče zapletov in zagat. Toda ali se lahko iz začetnega strahu porodi tudi kaj dobrega?

Mislim, da. Iz strahu se lahko rodi veliko dobrega, verjamem celo, da je strah eden od izvorov človeške kulture. Pri tem seveda razlikujem "metafizične strahove", ki so lahko zelo produktivni, kot sta recimo strah pred smrtjo in strah pred nerazumljivim, in tistimi sistemsko pridelanimi, destruktivnimi, kot so bili pred začetkom vojne v Bosni. Destruktivni so tudi strahovi, ki danes rastejo v zahodnih družbah: strah pred kadilci, strah pred muslimani, strah pred ptičjo gripo, strah pred kitajsko premočjo. Takšni strahovi v nasprotju z "metafizičnimi" pripeljejo izključno do nesporazumov.

No, na svoj način se proti nesporazumom bori tudi Sarajevski filmski festival. Ga obiskujete ali pred njim pobegnete kot večina Sarajevčanov?

Veseli me, da festival deluje, gospod Purivatra ga res dobro vodi, toda sam ga ne obiskujem. Nisem človek festivalov in spektaklov. Sem tiha oseba, ki se rada pogovarja. Jezik mi je jasno zadal velikost družbe, v kateri se dobro počutim. V mojem jeziku se beseda človek lahko uporablja do števila štiri, "četiri čovjeka". Če jih je več, se uporabi beseda ljudje, "ljudi". In kot "ljud" se res ne počutim dobro, saj se ne morem tiho pogovarjati ter dobro artikulirati.

V vaših esejih pogosto omenjate vrt. V Knjigi vrtov kažete zanimanje za vrt kot kulturno obliko, ki se noče ločiti od narave, kot zemeljski odsev rajskega vrta, kot predstavo, ki je v islamski kulturi ustreznik krščanski puščavi. Zanima me, ali imate doma vrt? Ga skrbno, "geometrično" urejate ali mu deloma pustite, da živi po svoje?

Vrta na žalost nimam, saj se moje knjige ne prodajajo dovolj dobro, da bi si lahko privoščil takšen luksuz. Toda če bi ga imel, bi ga uredil kot sarajevski Gradski park pred vojno - en del je predstavljal geometrično, vzgojeno naravo, v drugem pa so rastline rasle po svoje. Tako bi lahko v svojem vrtu nenehno videl odraz temeljnega človeškega prekletstva. Prekleti smo namreč, da živimo v stalnem hrepenenju po kulturi, nesposobni, da se osvobodimo narave, oziroma v hrepenenju po naravi, nesposobni, da bi stopili iz kulture.