Julija Kramar: Moraš zaplavati, sicer potoneš do dna

Ljudje imamo radi resnične zgodbe o Pepelkah. Posebej v oddajah, kot je Slovenija ima talent. Spomnimo se le Susan Boyle, posmeha deležne osamljene vaške gospe srednjih let, ki je v angleški različici oddaje na prvi avdiciji nerodno zamigala z boki in sramežljivo priznala, "da je še nikoli ni nihče poljubil", nato pa s svojim petjem vse prisotne pustila brez besed. Danes, kot vemo, služi milijone. Tudi 35-letna Julija je dolgo čakala na svojo priložnost, saj so jo v preteklosti neprestano spremljala nesrečna naključja. Od smrti učiteljice petja do propada zasebne šole v Italiji, kjer je želela formalno izšolati svoj glas. Tam se je kljub vsemu zaljubila in postala mamica danes skoraj triletni Giulii.

Na prvi avdiciji je delovala krhko in sramežljivo. S skromnim nasmeškom na obrazu je pred nastopom povedala, da petje vadi kar zvečer v avtu, da ne bi zbudila svoje hčerke. Ob stoječih ovacijah, ki so sledile njenemu profesionalke vrednemu opernemu nastopu, se je odzvala s ponižnostjo, presenečenjem in s hvaležnim nasmeškom. Kljub osebni tragediji (med šovom je umrl njen partner) je ostala enaka do finalnega večera v Stožicah, kjer je s seboj odnesla zmago in 37.500 evrov.

Trenutno se pripravlja na uraden začetek svoje pevske kariere. V prihodnjih tednih bo izdala svoj prvi singel. V času intervjuja je bila glede naslova še skrivnostna, a pred nekaj dnevi je le povedala, da gre za predelavo stare skladbe Ditke Haberl Mlade oči.

V izjavah za medije omenjate usodo. Predvidevam, da verjamete vanjo? Zgodi se tisto, kar nam je namenjeno. Včasih moraš stvarem pustiti, da se odvijejo same od sebe, ne pa jih skušati izsiliti. Za določene stvari, ki jih želiš doseči v življenju, se moraš kljub vsemu potruditi, ne pa jih za vsako ceno zahtevati.

Kaj zmaga v letošnji sezoni oddaje Slovenija ima talent pomeni v okviru vaše usode in življenjske poti? Vam kaj sporoča? Je kot čudež. O njej prej nisem razmišljala, ta naziv je sprožil nepopisne občutke. Takšne, ki te celega nahranijo, ti dajo neko energijo. Dajo ti občutek hvaležnosti, počaščenosti. Kompleksni občutki. Zmaga se je verjetno zgodila zato, ker so me ljudje začutili. Jaz sem le želela, da na finalnem večeru dobro odpojem. Že vnaprej sem povedala, da bom vložila vse v nastop, ne pa v to, da bom za vsako ceno zmagala. To sem resno mislila. Sem pa srečna, da sem zmagovalka.

Rekli ste, da je za vas sreča že to, da ste sploh dobili priložnost nastopiti v Stožicah pred tako veliko publiko. Je to res takšna sreča, glede na to, da pravijo, da je akustično neprimerna za petje? Pravzaprav naj bi bili vi edini izmed pojočih finalistov, ki so to slabo akustiko uspešno ugnali … Moja želja je nastopati pred ljudmi in s tem, da sem lahko pela pred več kot desettisočglavo množico, je bilo zame sanjsko. Ničesar drugega nisem pričakovala. Z akustiko in takšnimi rečmi se ponavadi ne obremenjujem, vse to je stranskega pomena. Največ mi pomeni, da sem pripravljena na nastop in da z ekipo dobro sodelujemo. Da vse poteka, kot je treba. To je po mojem mnenju tudi prišlo do izraza.

Niste gledali nobenih posnetkov finalne oddaje? Za mnoge, ki so v prejšnjih oddajah dokazali, da imajo odličen posluh, se je zdelo, da so popolnoma razglašeni … Posnetkov finala si še nisem ogledala, tako da tega žal ne morem komentirati.

Pravite, da vas je zmaga presenetila. Kako to? Saj ste vendar od začetka veljali za favoritko, rekli so celo, da ste v resnici brez konkurence. Je bila razglasitev vašega imena res tak šok kot pravite? Vse to je lepo slišati, ampak moraš ostati na realnih tleh. Za zmago se je potegovalo veliko različnih talentov in vsi ne morejo ugajati vsem. Tudi drugi favoriti so bili zelo močni. Sicer pa o tem res nisem razmišljala. Nekaj so namigovanja in besede, drugo pa končni rezultat, ki bi bil lahko popolnoma drugačen. Najbolje, da vse vložiš v svoj nastop, da se počutiš dobro, da se dobro razumeš z drugimi nastopajočimi. Izbor je bil za vse velik psihofizični napor. Če se obremenjuješ še z drugimi stvarmi, ti zmanjka energije.

Vseeno, gotovo vam je kdo prišepnil, da imate res velike možnosti za zmago, in kaj takega človek verjetno težko preprosto odmisli … To je res, ampak verjetno so imeli tudi drugi finalisti okoli sebe ljudi, ki so jim to govorili. Mnenja so različna, komu gotovo tudi nisem všeč. Sicer tega še nisem zasledila, ampak prav gotovo je tako. Če ne glede mojega petja, pa zaradi česa drugega.

Nazadnje ste se pohvalili, da imate z ljudmi same dobre izkušnje, da v vsem tem času medijske prepoznavnosti še niste osebno doživeli negativnih odzivov. Je še vedno tako? Še vedno in presrečna sem, da je tako. Lepo je slišati od ljudi na ulici, da so glasovali zate, da so jokali ob nastopu, ali pa da jim je šla ob poslušanju mojega petja "purja kolt" (smeh).

Prosili so nas, da vas ne sprašujemo o smrti vašega partnerja. Kljub vsemu bi vam izrekla iskreno sožalje in vas vprašala, zakaj ne želite več govoriti o tem glede na to, da ste podali kar nekaj intervjujev na to temo? Imate kakšno slabo izkušnjo, ali se vam zdi, da ste povedali vse in želite žalovati v miru? Dala sem samo en intervju, takoj po zmagi. Želela sem razjasniti stvari, tudi tistim, ki se jim dogajajo podobne zgodbe. Želela sem dati navdih.

Zdaj pa o tem ne želite več govoriti? Želim dati tisto, s čimer sem na začetku prišla na oddajo. To sta bili moja pozitivna energija in želja do petja. Želim pokazati, kako se stvari naprej odvijajo pozitivno. Ena takšna luč v vsakdanjiku ljudi pomeni veliko, teme ima že vsaka družina dovolj. Zakaj ne bi gledali luči, ki iz te teme peljejo ven?

Ste se kdaj morda bali, da bi vam kdo očital, da bi želeli pridobivati glasove na račun takšne osebne tragedije? Ne. Tragedije nisem izbrala sama in najraje bi, da se nikoli ne bi zgodila. Mislim, da bi tudi brez tega zmagala, saj ljudje zame niso glasovali zaradi tega, pač pa zaradi mene in mojega glasu. Za smrt partnerja še dandanes marsikdo sploh ne ve – nedavno sem bila s hčerko v parku, kjer so me vprašali, kako je s soprogom. Mislim, da se o tem sploh ni toliko govorilo, vse skupaj je bilo zelo diskretno. Vseeno se mi zdi, da je pošteno, da o določenih stvareh spregovoriš, ko postaneš medijsko prepoznaven. Da ni videti, kot da kaj prikrivaš.

Med trajanjem šova je bila v ospredju tudi vaša vloga predane mame. Tudi vaša hčerka naj bi pri svojih skoraj treh letih že kazala pevski talent … Drži.

Glede na to, da je lani zmagala sedemletna deklica, Lina Kuduzovič, me zanima, če bi ji pustili, da se tudi sama čez nekaj let prijavi na ta izbor? Ne vem. Za zdaj ji želim dati le ljubezen in zavetje doma. Želim ji privzgojiti, da bo uteho vselej iskala pri meni in ne kje drugje. Upam, da ji bom znala vedno svetovati pravilno. Odločitev o tem, s čim se bo ukvarjala, pa želim prepustiti njej. Se pa ne bi že vnaprej ukvarjala z vprašanji in težavami, ki jih še ni. Ne vem, zakaj bi s tem izgubljala energijo.

Kljub temu: kot pedagog, nekdanja učiteljica telovadbe, imate verjetno mnenje o sodelovanju otrok na takšnem tekmovanju, ki jih tako izpostavlja drobnogledu javnosti? Če bi vaša hči čez tri leta pristopila k vam in vam rekla "mami, jaz bi pa tudi pela na talentih", kaj bi naredili? Vzgojnih procesov drugih nimam navade komentirati. Vsak ima svoj način. Lino sem sicer spoznala na finalni prireditvi. Je zelo srčkana deklica. Če so se starši odločili, da se lahko udeleži tekmovanja in če je tudi ona videti zadovoljna, zakaj pa ne. Kar zadeva mojo hčerko, težko rečem, saj še nismo tam. Odvisno, kakšne bi bile takrat razmere, politika oddaje, kako bi se vse skupaj odvijalo … Morda so mi bližje oddaje, kjer nastopajo in med sabo tekmujejo izključno otroci. Se mi pa tudi oddaja, kot je Slovenija ima talent, ne zdi problematična, če ne moti otroštva. Menim namreč, da naj bo otroštvo otroštvo, brez nepotrebnih obveznosti, ki jih otrok v svoji starosti ne dojame.

Udeleženka lanskoletnega tekmovanja Maja Keuc je zmagala na Emi in se tudi na mednarodnem izboru izvrstno uvrstila. Vas mika, da bi se tudi sami preizkusili na evrovizijskem odru? Tudi z operno pop skladbo smo dokaj uspešno že nastopili na Evroviziji … O tem še ne razmišljam, saj trenutno načrtujem druge projekte. Morda kdaj v prihodnosti.

Pa sicer, kakšno glasbeno pot si predstavljate in želite? V operi ali kljub vsemu bolj v pop vodah? V letu, ki je pred mano, si želim, da bi čim bolj izpopolnila svoj glas. V tehničnem smislu pa tudi s teoretičnim znanjem, ki ga nimam. Po tem bom videla, v kaj se bom spustila. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine – kaj se prodaja, kaj gre v uho. Vsekakor bodo ostale operne arije, te so v mojem srcu. Kar pa ne pomeni, da mi niso všeč tudi druge stvari.

V pop glasbi je prisotna večja pozornost medijev. Vam ta prija? To sodi zraven, to sem že od samega začetka vzela kot del paketa. Ne smem pokazati, ko mi je nerodno, tudi če mi bo še mnogo let.

V svojih odgovorih ste zelo diplomatski. Bi vas s kakšnim vprašanjem lahko razjezila? Najbrž ne. Če se razjezim, se me sliši.

Kaj vas najbolj razjezi? Težko me je spraviti iz tira. Stvari me pogosteje močno prizadenejo in ostanejo skrite v meni. Kakšne neiskrenosti, ampak takšne v družinskem krogu, v nasprotnem primeru ni tak "hask". Če bi nekdo, ki me ne pozna, pisal o meni kakšne neresnice, me na primer ne bi prizadelo.

Menite, da ste zaradi te lastnosti dovolj močni za spopadanje z včasih krutim medijskih svetom? Ni druge, kot da se privadiš. Ko enkrat padeš noter, je, kot bi te vrgli v morje. Moraš zaplavati, sicer potoneš do dna. Vse te stvari so bile zame nove. Intervjuji, mikrofoni. Enkrat je prvič, potem pa ni več prvič. Se mi zdi, da sem se kar hitro privadila.